Ugani, kaj leti!

Sem prepričana, da vsi poznate eksperiment za otroke KAJ PLAVA IN KAJ POTONE.

Čeprav je ta dejavnost že dolgo na naši »to do« listi, je še kar nismo izvedli. Smo pa enkrat – čisto slučajno in čisto nenačrtovano izvedli poskus KAJ LETI IN KAJ PADE?

A kako se to izvede? Nič lažjega.

Pri nas je bil večer (vi pa lahko poskus izvedete tudi zjutraj, opoldne, ponoči pa vam raje svetujem, da odspite kakšno kitico ali dve).

Bili smo vsi dišeči (direkt iz pod tuša), otroci pa so bili razigrani, kot bi pravkar vsak pojedel pol kilograma čokolade.

Utrujeno sem se usedla na tla. V roki sem držala fen (sušilec za lase). Otroci še niso opazili nič.

Priključila sem ga na elektriko in ga prižgala, da bi si posušila lase.

Otroci so obstali. Ampak samo za sekundo. V naslednjem trenutku so se že pognali k meni, da bi vsak prijel to čudo od sušilca in preizkusil njegovo moč pihanja.

Nisem bila najbolj razpoložena za njihove igre in že sem hotela reči nekaj strahovito vzgojnega, ko je mimo moje glave odletelo nekaj okroglega in rdečega.

Balon.

Njegov lastnik (najmlajši) je začuden opazoval njegov polet in kasneje svojo prazno dlan.

Šobica na njegovem obrazu je nakazovala hudo žalost, ker je ostal brez svojega zaklada. Pred »nevihto« nas je rešil smeh ostalih otrok. Malček palček je ugotovil, da je nevede in nehote »ušpičil« lumparijo, ki je starejšim všeč in je še sam bruhnil v smeh. Stekel je po balon in ga previdno približal sušilniku.

Balon je z veliko hitrostjo odneslo proti stropu. Sobo so napolnili veseli vriski otrok. Zdaj so vsi pohiteli po svoj balon. Nagnetli so se okoli mene in sušilca za lase in vsak je hotel biti prvi.

Baloni so švigali proti stropu, otroci so vriskali, jaz pa sem ugotovila, da je lahko tako vsakdanje opravilo, kot je sušenje las, strašno zanimivo.

Moralni nauki, ki sem jih še trenutek prej imela na koncu jezika, so se izgubili neznano kam. Začela sem se smejati.

Ko smo se že nekaj časa tako igrali, pa se je zaslišal krik: »NEEE!«

Malček palček je namreč k sušilcu prinesel knjigo in pričakujoče zrl, kdaj bo knjiga odletela v zrak. Starejši so ga hiteli prepričevati, da to pa res ne gre. Komaj sem jih ustavila in malčku izborila pol minute za njegov slavni poskus. Zakaj se ne bi učil iz lastne izkušnje?

»Da vidimo, ali bo knjiga tudi poletela!« sem rekla in dovolila, da je prislonil knjigo k sušilcu.

»Ooo …« se je čudil, ko je knjiga trdo pristala na tleh. Še nekajkrat je poskusil, nato pa obupal. Za nekaj časa se je zadovoljil z balonom, potem pa je k sušilcu prinesel list papirja. Zdaj so vsi otroci radovedno opazovali, kaj se bo zgodilo. List je seveda odletel v zrak, kar je spodbudilo male raziskovalce, da so se razkropili po sobi in iskali še kakšne zanimive stvari za naš nenavadni (in nenačrtovani) poskus.

Tako smo preizkusili vse vrste žogic (od skokic do pingpong žogic), knjigic, radirk, lesenih palic, orehov, musgume, gumic za lase … Ušle nam niso niti kratke majčke in hlače, ki so se sušile na radiatorju.

Spoznali smo pa tudi, da če balon preveč približaš k sušilcu za lase – POČI!

Od tega večera naprej se vedno, ko mama privleče sušilec za lase na plano, spomnimo naših spoznanj – in jih ponovimo. Ziher je le ziher. Čisto možno, da se je ve enem tednu težnost kakšni stvari spremenila.