Gumbi ... gumbki ...

Otrok se pri osamosvajanju slej ko prej sreča z ovirami.

Velikokrat so to njegove nespretne roke (ali noge), mnogokrat pa oviro predstavljamo kar starši sami (naša nepotrpežljivost pri jutranjem oblačenju in obuvanju pač ni neka huda spodbuda za otrokovo raziskovanje).

Podobno zadevo kot za zavezovanje čevljev (material, ki ga lahko dam na polico in se otrok ukvarja z njim, ko ima čas in voljo) sem iskala tudi za zapenjanje in odpenjanje gumbov.

Okvirji za zapenjanje so sicer super, ampak čisto malo predragi za moj žep.

Sem tudi zagovornik tega, da če lahko otrok najde material v svojem okolju, ni potrebe po posebnem materialu za to dejavnost.

Ampak ... spet ta ampak.

Ko sem pogledala v otroške omare, skoraj nisem našla bluzice/srajčke, jopice, ali jaknice z gumbi. Če pa že, so pa gumbi tako tinimini, da kar zdrsnejo mimo nespretnih prstkov. In otrok že prvo sekundo izgubi zanimanje zanje.

In tako sem se spet zakopala v svojo zakladnico in našla največje in najbolj pisane gumbe daleč naokoli.

Najprej sem naredila štirikotne krpice kar iz filca.

Na eni strani sem prišila gumb, na drugi strani pa sem izrezala luknjo (gumbnico).

A sem kasneje ugotovila, da se filc ob redni uporabi natrga, poleg tega otrokom ni preveč všeč občutek na koži.

Zato sem krpice iz filca zamenjala z bombažem. Vsaka krpica je sešita dvoplastno.

Enako kot prej sem tudi sedaj na eno stran našila gumb, na drugi strani krpice pa sem naredila gumbnico.

Te mini krpice so v določenih pogledih celo boljše kot okvirji za zapenjanje, saj so majhne, otrok jih z lahkoto prijema, preprijema in si jih prilagaja.

Za starejše (ki pa odpenjanje in zapenjanje gumbov že obvladajo, pa ostajajo zanimive, saj lahko iz njih sestavi različne like (gosenico, rožo itd.).