Na obisku pri kralju Matjažu

Kljub slabi napovedi in stokrat prilagojenim načrtom nam je uspelo. Tak resen družinski pohod.

Otrokom sem povedala, da gremo na obisk h kralju Matjažu.

»A čisto pravi kralj je? A kraljica bo tudi tam?«

Malo so bili razočarani, ko sem povedala, da kralj Matjaž spi v votlini pod Peco in da čaka, da se mu brada sedemkrat ovije okoli mize.

»In kaj bo potem?«

»Ja, potem se bo pa zbudil!«

»Oh, potem pa raje ne gremo k njemu na obisk!«

Vseeno smo se odpravili.

In kljub temu da smo na izhodišče (parkirišče Jakobe) prišli že v času, ko se ta pravi planinci že vračajo, se nas je nabralo precej, ki smo šele začenjali svojo pot.

Če se boste v kratkim odpravili na Peco, predlagam, da se odločite za pot do Mežice in potem mimo nekdanje karavle do parkirišča (Jakobe). Cesta, ki pelje iz Črne do parkirišča, je zaprta, obvoz je pa milo rečeno neprijeten (dolg, hudo ozka cesta).

Pohodništvo z otroki je blazno zanimivo.

Predvsem nikoli ne smete pozabiti na dobre odnose s škratkom, ki na pot nastavlja sladkarije (no, seveda se da dogovoriti za kak bolj zdrav priboljšek, ampak jaz si ne upam tvegati – čokoladice in bonbončki pri nas vedno dosežejo svoj namen).

In druga najpomembnejša stvar. Potrebno si je vzeti čas za pohod. Veliko časa. Res veliko časa.

Najprej si je treba na poti ogledati vsak kamenček, pa vsakega polža toliko da ne secirati, da o drevesih in listih in storžih sploh ne govorimo.

No, mi smo še pred uradnim začetkom poti do koče na Peci imeli poučne minutke. Zaradi gneče smo morali parkirati kar nekaj metrov pod parkiriščem in smo potem hodili mimo premnogih avtov, ki so jih lastniki parkirali ob cesti. Tako smo dobili priložnost, da ponovimo vse avtomobilske znamke.

Na tabli pred vstopom na pot do koče piše, da je 45 minut hode.

Seveda, če imaš majhnega otroka, to pomnožiš z dva. V najboljšem primeru. Prva polovica poti je minila brez zapletov in na najino presenečenje so napisane minute kar držale (kar je presenetljivo za naše razmere). Druga polovica poti pa se je malo razvlekla.

Zapletlo se je na travniku, pri razpotju za Dom na Peci in za Votlina kralja Matjaža. Čez travnik je že še šlo. Potem pa smo obstali na novem razpotju. Brez oznak.

Malo smo se lovili in malo raziskovali okolico (beri: preverjali, katera pot bi bila prava - ko pridete čez travnik, greste samo naravnost navzgor), potem pa le uspeli prilesti do votline.

Otroci so gledali z velikimi očmi. Precej zadržano so v najinem spremstvu vstopili v temno jamo. Pomislila sem na knjigo Lov na medveda in globoko upala, da se ne bo kateri od otrok spomnil na medveda.

Do kralja Matjaža (natančneje, do rešetk) smo še nekako prišli, potem pa je začel najmlajši: »No, glemo že ven!« In smo šli. Zelo hitro. Tako hitro, da si niti nismo uspeli prebrati, kaj piše o kralju Matjažu.

Ampak malčku se je zdelo, da bo varen šele pri koči. Zato je tudi pod do koče minila hitro (15 minut).

Na koči pa ... bogastvo vsega.

Golaž, segedin, ričet ... Ni da ni. In po vrhu še borovničev štrudelj.

Kaj češ boljšega.

Vrh pa pride na vrsto kdaj drugič. Ko bo lepše vreme. In ko bodo naše noge malo daljše ;-)