Metuljeva pot

Zadnje čase se pri nas razmišljanja o družinskem druženju začnejo z besedami: »Kam bi lahko šli hodit?« Po navadi se vrtimo okoli enih in istih hribov, hribčkov in gozdnih poti.

Zadnjič pa je priletela ideja o neki menda zelo luštni poti na Avstrijskem Koroškem. Deset minut od meje.

Jaz sem se v pot poglobila šele tik pred spanjem večer pred izletom.

»Oooo, poglej. Metuljeva pot!« sem komentirala.

»Ne, no. Če je prestrma, pa predolga,« me je mož zgroženo pogledal.

Ni še pozabil našega podviga po slovenski Metuljevi poti v Topolšici, ko smo iz »Oh, kako simpatičen izlet!« prešli v »O, moj bog, a si videl tega psa? In te vzpone in spuste?«. Pot se je takrat kaj hitro zaključila, saj smo ugotovili, da so otroci še premajhni, pa tisti grozni pes tudi ni pomagal k navdušenju.

»Pa saj ne govorim o Metuljevi poti v Topolšici, no. Ta pot je nekje v Avstriji! Poglej!«

Pokazala sem mu fotografije in opis poti. Ker je najina nemščina bolj Ne kot JA, so bili tudi prevodi takšni.

»Lej, ko imajo »PUPU station! To ziher pomeni, da imajo tam stranišče!«

V opisu je tudi pisalo, da je pot dolga dva kilometra, da je krožna in da potrebujete dve do tri ure, da jo prehodite.

»Eh, tole pa že ne bo držalo!« sem komentirala. »Še naš najmlajši dva kilometra prehodi prej kot v eni uri!«

Po hitrem (in zelo domačem) prevodu, se me je lotilo navdušenje.

»Uuu, to bo pa fajn!«

In res je bilo.

Odpeljali smo se na mejni prehod Vič v Dravogradu. Od tam smo nadaljevali do mesteca Labot (Lavamund), zavili desno v hrib, pomahali jezeru Stausee (jezero sicer ima tudi slovensko ime, a se ga pri mili volji ne spomnim) in se kmalu pripeljali mimo majhne simpatične cerkvice do gostilne v mestecu Soboth (Sobota), pred katero je na ploščadi kraljeval ogromen, gromozanski lesen čevelj. Na cesti, ki je vodila do parkirišča, pa je bil narisan velik zelen travnik z jezercem, ribami, račkami in ostalimi živalcami, ki pritičejo takemu okolju.

Rečeno nam je bilo, da se v gostilni prijavimo, plačamo nekaj malega in vsak popotnik dobi nahrbtnik s pripomočki za na pot (v nahrbtniku naj bi se nahajal tudi nekakšen ključek, ki odpira … ne vem že točno kaj).

Pa so nam v gostilni povedali, da zaradi Korona situacije pot ni plačljiva in da ne dobimo nahrbtnikov s pripomočki. Da po poti pa lahko gremo.

Ko sem doma brala o poti (tako na hitro), sem si v glavi naslikala urejeno ravninsko pot (tipa peščena pot okoli Bukovniškega jezera v Prekmurju).

No, tam nas pa je pričakal precej hribovit kravji pašnik z električnim pastirjem. Meni se je kar zaletelo.

»Krave pa niso bile v ponudbi!« sem začela tečnarit. Jah, krave pa jaz pa res nismo na ti.

Po nekaj grdih pogledih (odraslih, kakopak), sem utihnila in nadaljevala pot. Dejansko je bilo samo par začetnih metrov po pašniku, potem je bila pot speljana ob robu pašnika, malo skozi gozd, veliko ob robu pašnika.

Na poti so različne postaje. Najprej smo prišli do »musikstation«. Žal od »muzike« nismo imeli kaj dosti, saj so tisto, kar pač naj bi viselo na nekih nitkah) pobrali dol (virus, pa to).

No, če prva postaja ni bila posrečena, pa so nas navdušile vse preostale. Hoja nazaj, hoja miže, hoja z bosimi nogami po čutni poti, labirint, hoja po vrvi (t. i. slackline), »gummiband« (gumijast trak, napeljan tako, da je lahko na eni strani en otrok, na drugi strani pa drug otrok in potem skačeta in se odbijata), potem kokon, gugalnica, pot pod vrvicami z zvončki – otrok mora splezati pod vrvicami ne da bi zazvončkljali).

Že zelo kmalu sem razumela opis dolžine poti – otroci (od dveh let do trinajst let) so vsi po vrsti »padli not« in smo za vsako postajo potrebovali veliko časa.

In prav neverjetno, med potjo ni bilo slišati tistega standardnega: »Ne morem več. Nesi me. Kdaj bo že konec?«

In tudi odrasli smo prišli na svoj račun – lahko smo rekli besedo ali dve, se sproščali na klopcah in uživali v toplem soncu. In ja, tudi v labirintu smo se zgubljali in se spet našli in spet izgubili.

Pot je navdušila vse. Ni dolga, ni naporna. Je pa skrajno zanimiva in hkrati poučna – saj v svoji osnovi sledi razvojnemu krogu metulja (od gosenice preko bube do čudovitega novega metulja). Primerna tako za predšolske kot tudi šolske otroke.