Ko skriti zaklad postane zares skrit

Skriti zaklad. Besedna zveza, ob kateri vsi otroci zastrižejo z ušesi in se jim zasvetijo oči.

Ja, tudi pri nas smo se šli male raziskovalce in iskali skriti zaklad. Tokrat je prav zares bil zakopan.

Vse se je začelo v hecu, ko so se otroci (in ati) odločili, da zakopljejo zaklad in ga bo morala mama (jaz, namreč) iskati.

Skupaj smo se nato odločili, da pa prav zares skrijemo zaklad in imamo naslednji dan raziskovalno ekspedicijo.

Vsi skupaj(!!) smo zakopali zaklad sredi vrta. Mož me je resno pogledal in rekel: »Jaz upam, da ne bomo pozabili. Res ne bi rad, da kdaj naletim na kakšno presenečenje, ko ne bom pripravljen.«

»Eh, kje!« sem ga mirila. »Jutri ga bomo odkopali. Saj točno vem, kje si ga zakopal. Malo diagonalno od borovnic. Nič lažjega!«

Naslednjega dne je bil mož odsoten jaz pa sem se z otroki odpravila na lov. Z listom v rokah (otroških) smo tekali po dvorišču in vrtu in iskali zaklad.

Otroci so bili navdušeni. Jaz pa tudi. Minutka tišine in razigranega vriskanja ... kaj češ boljšega?

Potem pa je prišel ta zaresni del. Odkopavanje. Vsak je imel svojo teorijo, kje smo včeraj zakopali zaklad.

Jaz sem začela kopati tam, kjer sem mislila, da je zaklad. A so me otroci preglasovali. In začeli kopati svojo luknjo. Nekako sem jim še prigovarjala, a se niso dali. No, prav. Pa kopljite.

In so kopali. Pa še malo. In še malo. In so postali utrujeni: »Mami, jaz ne morem več, daj še ti!«

Prijela sem za lopato in kopala. Med kopanjem sem se trudila čim bolj neopazno se približati mestu, kjer sem začela kopati v prvem poskusu.

»Hej, mami, kaj pa počneš. Zaklad je tu in ne tam!«

Kmalu smo se vsi naveličali in smo si privoščili oddih na gugalnicah. Ko smo prišli spet k močem, smo odtekli še en krog po poligonu, nato pa smo se vrnili k lopatam. In našemu izgubljenemu zakladu.

Ki ga še kar ni in ni hotelo biti.

Ko sem imela res vsega že vrh glave, sem rekla: »Dovolj, gremo na kosilo!«

Če sem slučajno mislila, da bodo otroci od veselja izpustili lopate iz rok in se v teku zdrenjali skozi vrata hiše, sem se čiiisto slučajno konkretno zmotila. Naletela sem na hud odpor. Celo tak, da sem morala najmlajšega vsega cepetajočega, jokajočega in sploh besnega odnesti v naročju, sicer bi najbrž kopali kar do večera.

»Lej, ne vem, kje je zaklad. Gremo jest, po kosilu bo pa ati pomagal!«

In je minilo kosilo. In je prišel ati. Z lopato. In je kopal in kopal in kopal.

In prišel že rahlo jezen do mene: »Ti, a ste me nahecali? Vi ste zaklad že odkopali, zdaj pa me hecate, da kopljem po vrtu!«

Začudeno sem ga pogledala: »Kako to misliš? A še niste našli zaklada? Mi ga res nismo našli!«

In je on še bolj čudno gledal mene: »Ja, kje pa je potem zaklad?«

Ko je bila prekopana že skoraj polovica vrta, se me je lotil bes.

»Pa dobro, zaklad smo zakopali, torej mora nekje biti!«

Udrihala sem z motiko po zemlji in grebla po njej, ko me je ustavil možev glas: »Žena, nehaj!«

Z glavo je migal proti grmu (kjer prav gotovo NISMO – po moje) zakopali zaklada in se skrivnostno nasmihal. V svoji vnemi sploh nisem opazila, da je on že odkril mesto zakopanega zaklada.

Zdaj je tako »malo neopazno« namignil še otrokom in veselje je bilo (po skoraj celem dnevu ritja po zemlji) neizmerno. Še najbolj sem bila vesela jaz.

Ko smo končno izvlekli zaklad, sem prijela lopato in jo hotela pospraviti. Ustavil me je glas: »Mami, dajmo še enkrat zakopljimo zaklad!«

Da je moje besede: »O, ni šans. Nikoli več ne bomo zakopali čisto nobenega zaklada!« pospremil glasen možev krohot, mi najbrž ni treba posebej poudarjati.