Spoznajmo svoje telo

Starši smo (pre)večkrat obremenjeni z ustvarjanjem in izmišljevanjem stvari in dejavnosti za naše otroke.

Pa je velikokrat stvar povsem preprosta in dosegljiva.

Tako je tudi s spoznavanjem našega telesa. Ni potrebe po skulpturah, sličicah, sestavljankah. Uporabimo to, kar nam je vedno in povsod na voljo - naše oz. otrokovo telo.

Dojenček se že kmalu začne zavedati svojega telesa in precej hitro (še pred enim letom) postane aktualna igra: "Kje je popek'" ali pa "Kje ima mama nos?"

Ta igra ostaja aktualna vso predšolsko obdobje. Seveda pa ne ostajamo samo pri nosu in popku.

Večerno tuširanje (predvsem svetujem to igro v obdobju, ko otrok večino časa vpije, da bo SAAAM!) lahko popestrimo z igro.

Otroku na dlan kanemo kapljico mila in rečemo: "Namili si trebušček!"

Ko konča (ali pa mi ocenimo, da je trebušček dovolj namiljen), spet rečemo: "Zdaj pa si namili vrat."

Nadaljujemo z naštevanjem delov telesa (trebušček, vrat, ramena, pazduhe, hrbet, roke, dlani, zgornji del nog, kolena, spodnji del nog, stopala, peta ...).

Pri tem ni potrebe, da bi se izogibali težjim besedam (npr. nadlahtnica, gležnji, zapestje).

Vsakokrat, ko poimenujemo del telesa, pokažemo na svojem telesu del, ki ga poimenujemo. Tako se otrok lažje orientira na svojem telesu in lažje vzpostavi povezavo med besedo in delom telesa.

Če vidimo, da ima otrok težave pri doseganju kakšnega dela telesa ( dveletnemu otroku je recimo težko z desno roko se dotakniti leve rame (in obratno, seveda) - križanje telesne sredine). Otroka ne silimo, če tega ne želi. Če pa je voljan sodelovati, pa mu pomagamo tako, da z našo roko vodimo njegovo roko do poimenovanega dela telesa. Čez čas (teden ali dva) bomo opazili, da mu ta gib ne dela več tako velikih problemov.

S to igro smo mi prešli iz grozno grozno dolgega kopanja, neštetih prepirov (ker pač je otrok vse želel sam in ni pustil, da mu pri miljenju kdorkoli pomaga, sam pa je namilil točno samo trebušček in čisto nič drugega) do tega, da se je kopanje/tuširanje skrajšalo na minimum. otrok se ni več jezil, ker sva posegala v njegovo samostojnost, midva pa nisva bila več slabe volje že ob sami misli, da je na vrsti kopanje/tuširanje. Pravzaprav je bil otrok po vsaki taki dejavnost strašno zadovoljen sam s sabo (in verjetno tudi z nama) in pripravljen na nadaljno sodelovanje.

P. S. In ko smo že ravno pri kopanju. Če imate doma ljubitelje vode, torej tudi kopanja oz. tuširanja, se zna zgoditi, da ste vsi grozno slabe volje, ko je treba zapustiti banjico.

Pri nas se je izkazala za zelo uspešno naslednja taktika - po obveznem delu (miljenje) otroku še nekaj časa pustim, da se namaka in se igra v vodi, potem pa rečem: "Ko preštejem do deset, bomo končali!" Otrok ima tako čas, da se sprijazni in v večini primerov konec kopanja preživimo brez hude ure (jok, upiranje).