Knjiga, knjiga, knjižnica!

Da je knjižnica moj najljubši prostor, gotovo že veste. Da sem se v zadnjih dveh letih specializirala za knjige za bralce začetnike, pa je tudi že znano.

Vse skupaj se je začelo med prvo karanteno, ko so bile knjižnice zaprte, doma pa sem imela enega čmrlja, ki si je neznansko želel brati, a še ni bil na stopnji, ko bi prebral celo stran. Na originalnem seznamu knjig za bralce začetnike so bile knjige, ki smo jih imeli doma.

V teh dveh letih se je seznam močno povečal, saj je moja poklicna deformacija postala iskanje primernih knjig. In vsakič, ko zavijem v knjižnico, me kar nehote odnese do otroških poličk.

Danes vam predstavljam tri zelo simpatične knjige.

Jaz sem najsrečnejši (Anna Shuttlewood) Kam so šle vse čebelice (Julia Seal, Lena Steinfeld) Kdo se boji velike modre pošasti (Lucille Dubisy, Emma de Woot).

JAZ SEM NAJSREČNEJŠI - besedilo je napisano z velikimi tiskanimi črkami in na vsaki strani je samo stavek ali dva.

KAM SO ŠLE VSE ČEBELICE - tudi v tej knjigi so velike tiskane črke in posamezni stavki na straneh. Občasno je tudi cela stran besedila, a večinoma je knjiga prijazna do bralcev začetnikov.

KDO SE BOJI VELIKE MODRE POŠASTI - knjiga je pisana z malimi tiskanimi črkami, v knjigi pa se prepletajo ilustracije in posameznimi stavki pod njimi.

P. S. Pogosto starši otrokom ne ponudimo knjig z malimi tiskanimi črkami, ker imamo neko fiksno idejo (najbrž pridobljeno z ukalupljenjem v naš šolski sistem), da se mora otrok najprej naučiti velike tiskane črke, češ da mu bo tako lažje.

Pa sploh ni res. Otroci zelo enostavno prehajajo med velikimi in malimi tiskanimi črkami. Le priložnosti jim moramo dati.