.jpg){kind=small}
Vsako leto 20. maja imajo čebele svoj praznik. Saj ne, da sem glede teh praznikov strašno razgledana. A če si en del mladosti rastel ob čebelnjaku, čebelah in točenju medu in če je tvoj sedanji sosed čebelar, te pač take stvari (čisto nehote) same po sebi najdejo.
Ko zagledam čebelnjak in čebelarja, ki v svoji vesoljski opremi skače naokoli in se podi za čebelicami, se mi kar milo stori.
Kot deklica sem lahko zelo od blizu opazovala, kako poteka čebelarjenje in ker sem bila (in sem še) navdušenka nad medom, sem imela najraje čas »žlajdranja«. Mislila sem, da je ta izraz vseslovenski, pa sem pokasirala že nekaj začudenih pogledov, ko sem izrekla to besedo. Zato dodajam še razlago.
Žlajdranje pomeni točenje medu.
Za nas otroke je bil to cel praznik. Posadili so nas za majhno otroško mizico, v roke so nam vtaknili posebne vilice in pred nas postavili satovje. Čebele to satovje včasih zaprejo (priznam, kljub vsej moji čebelarski zgodovini, še marsičesa o čebelah ne vem in ne razumem. Zato, če bom napisala, kaj narobe – ne se držati nazaj, z veseljem bom izvedela kaj novega) in potem je potrebno pred točenjem te »pokrovčke« spet odpreti, da lahko med izteče.
A veste kakšna čudovita zlata reka teče iz točilnika za med?! Čudovito, nadčudovito! Vsekakor je to nekaj, kar bi privoščila svojim otrokom, da doživijo.
Ko je bila hčerka še majhna (mogoče dve leti?) se je nekega dne zazrla skozi okno in dahnila: »Oooohhh...« Zagledala je soseda v popolni čebelarski opravi. Od tistega dne moramo pogosto pokukati, če čebelar že kaj dela. Še posebej je bilo to aktualno lani, sredi najhujšega »lockdowna«, ko nam je že vsem zmanjkovalo idej, kaj bi še lahko bilo zanimivo.
Takrat sem izdelala tridelne kartice o čebelah, čebelarjenju in čebelarskem orodju. Danes, na praznik čebel, pa jih delim z vami.