Zvitek - od konkretnega k abstraktnemu

»Poglej, kakšne račune mi je napisala A.!«

Šestletnica mi pod nos moli list papirja. Na njem so trije računi:

30 + 30 =

40 + 40 =

50 + 50 =

»O!« rečem.

Tudi mi so se zelo radi igrali, da smo učiteljice in učenci.

»A sta izračunali?« sem radovedna.

»Ne.«

Radovedno me gleda. Točno ve, kaj bo sledilo.

»Koliko pa je 30 + 30?«

S pogledom ošine zapisan račun.

Spet me pogleda.

Tokrat na njenem obrazu ni več tistega zadovoljstva, ki se je na njem zrcalilo prej.

Pravzaprav se v njenih očeh zrcali tisti »jaz nimam pojma sploh« pogled.

»Če imaš tri desetice in dodaš še tri desetice, koliko je to?«

Še vedno me gleda s široko odprtimi očmi.

»Se spomniš, ko si imela tri desetice?«

Ker me malo zmedeno gleda, pomagam:

»Tiste lesene palčke s kockicami?«

»Jaaaa....« zategne.

»No, če imaš tri desetice in daš zraven še tri desetice, koliko imaš vsega skupaj?«

»Jaaaa .... šest ...« me gleda še vedno zmedeno.

Potem pa njen obraz zažari v prešernem nasmehu.

»Šestdeset!« vzklikne in spet je zadovoljna in čebljava kot prej.

Gleda v list z računi in navdušeno reče: »Poglej, to je pa osemdeset!«

Kako zelo imam rada te trenutke, ko otrok konkreten material prenese v svoje možgančke in ponotranji tisto, kar je do tedaj samo tipal.

Deklica je ure in ure pisala svoj zvitek (zaporedje števil od ena do ... neskončno). Ure in ure je vadila zapis števil, ki so bila sprva zaradi nepripravljenosti roke velike in okorne.

Švigešvage, bi rekle učiteljice v osnovni šoli.

A so počasi, z velikim navdušenjem in željo po delu in pisanju postale takšne, kot morajo biti. Ure in ure je pri tem delu prelagala konkretna števila (lesene kocke, lesene palčke, lesene ploščice) ... Ure in ure je njena roka sprejemala informacije – nezavedno, nehote. Z velikim veseljem, zanosom in navdušenjem.

Delala je veliko delo. In bila je velika. Odrasla.

Pa še vedno otrok. Radoveden otrok, ki sledi svojemu notranjemu vodniku. Maria Montessori to imenuje »horme«. Nezavedna sila, ki otroka vodi, da v točno določenem času počne točno določene stvari.

Ko ji nekdo reče, koliko je deset plus deset, ona ne šteje prstkov, ne razmišlja in se trudi najti odgovora v svojih možganih. Ona ima odgovor v svoji roki.

Meni se je pri 30+ odprl svet, ko so mi na izobraževanju pokazali materiale za matematiko. Takrat sem vedela. To sem jaz v svoji mladosti potrebovala, pa tega seveda ni bilo.

Ta deklica pa ima. V rokah ima konkretno število. Ona pri delu VIDI in ČUTI, koliko je ena (»O, kako je micena!«) in VIDI in ČUTI, koliko je tisoč (»O, kako je velika in težka!«).

In s tem znanjem stopa v svet abstraktnega in gradi na temeljih konkretnega.