Zbudi me za prvi maj (ali ko ugotoviš, da je tradicija pomembna)

Včasih se nam zdi, da je tradicija ena navadna oslarija, Stvar, ki nam otežuje življenje. Kaj vse bi lahko, če ne bi bilo tradicije.

Potem pa pride ena korona in pretrese naša življenja do temeljev.

In kar naenkrat vidimo stvari, ki smo jih imeli za samoumevne (ali celo nadležne in nepotrebne) v povsem drugačni luči.

Tako je bilo letos na primer z velikonočnimi prazniki. Oh, kako smo si kdaj želeli, da bi se lahko izognili vsem ceremonijam okoli praznikov.

Ali pa, ko smo kdaj utrujeni zavzdihnili, da je čisto preveč praznovanj v kakšnem mesecu. Juhej, letos smo ostali brez velike večine rojstnodnevnih žurk (ja, ja imamo pač strašno srečo, da je večina članov razširjene družine praznovala v času karantene).

In potem se nenadoma zaveš, koliko ti pomeni tradicija.

Recimo, budnica za prvi maj. Mi smo še kot čisto majhni otroci hlačali za pihalnim orkestrom, ki je korakal po vasi in občudujoče zrli v glasbenike in njihova svetleča se glasbila.

Ali pa poslušanje dunajskih filharmonikov prvega januarja (ob kosilu seveda).

V smeh me je spravil spomin ene mamice, ki ga je delila na svojem blogu. Ko so šli prvič na Pikin festival, je za malico skuhala mlečni gres in od takrat naprej njeni otroci vedno želijo mlečni gres za malico, ko gredo na Pikin festival. A ni zanimiva tradicija?

Ali pa to ... Enkrat v preteklih tednih mi je grozno "padel cuker" in sem se odločila, da bom spekla kokosove poljubčke. Otroci so se z veseljem pridružili, le najstarejša me je malo začudeno gledala: "Eeeem ... a niso ti piškoti samo za božič?"

(od kar imam otroke, za božič vedno pečemo izi pizi piškote - da so enostavni za narediti (da lahko otroci pomagajo), da je hitro narejeno in spečeno).

Ja, otroci imajo radi tradicijo.

Pa to ne pomeni sedaj, da se moramo držati navad izpred 100 let, če nam niso všeč. Pomeni samo to, da je fajn, da sami ustvarimo svojo tradicijo. In sploh ni nujno, da je vezana na praznike, na naše okolje (sicer je to precej lažje, a ni nobene panike, če izberemo čisto svojo pot).

Nekoč nam bodo otroci hvaležni.