Vse najboljše!

Kaj bi rekla Mariji Montessori, če bi imela priložnost ji voščiti v živo?

Najprej bi ji seveda zaželela vse najboljše. Del »in še na mnoga leta« bi izpustila, ker si mislim, da pri svojih 150 letih pač nimaš več neke hude želje po še 150 let življenja.

Potem pa bi se ji zahvalila.

Zahvalila bi se ji za to, da je vztrajala pri študiju medicine, tudi ko je bilo peklensko težko. Brez študija najbrž ne bi razvila vseh svojih čutov tako, kot jih je in ne bi znala opazovati tako tiho, tako pozorno in tako natančno.

Zahvalila bi se ji za ljubezen do njenega sina Maria – le najmočnejša ljubezen lahko človeka vodi v take globine otroške duše, da najde biser.

Zahvalila bi se ji za ljubezen do njenih pacientov na psihiatrični kliniki.

Takrat, ko ni bilo nikomur mar zanje, si je vzela čas za njih in jih – »samo« opazovala.

Opazovanje je učenje. In Marija je bila odlična učenka.

Zahvalila bi se ji za skrb za otroke revnih staršev, ki si zanje niso mogli privoščiti varušk. Bili so podivjani, brez olike, brez perspektive.

Ona pa je v njih videla potencial. In ga razvila do neslutenih razsežnosti.

Zahvalila bi se ji, ker nam je pokazala, kako stati za svojimi prepričanji tudi, ko se dviga nadte oblast s svojimi temnimi rokami.

Nenazadnje bi se ji zahvalila tudi za njene knjige, ki nam omogočajo, da spoznavamo njen svet opazovanja še danes, 150 let kasneje, v povsem drugačnih pogojih. Pa vendar bi moral njen svet postati naš svet.

Njen svet postaja naš svet.

Zatorej HVALA. In vse najboljše!