Vrtnarjenje z otroki

V času karantene, ko sem bila ves čas doma z otroki (kakšen podarjen čas), sem dobila marsikakšen preblisk. Eden takšnih je bil, da je nujno, da naš vrt spravimo k življenju. Sicer nisem navdušena vrtnarka, pravzaprav je delo na vrtu na koncu moje prioritetne lestvice. Ampak celotna situacija nas je (se mi zdi, da kar vse po vrsti) malo streznila in smo se začeli zavedati danosti, ki jih imamo.

Pa smo najprej malo rili po zemlji (beri: prekopali vrt). Potem sva se z možem odločala, kaj in kje posaditi.

Moje glavno vodilo je bilo, da mora biti zanimivo za otroke. V prevodu to pomeni, da posadimo stvari, ki jih otroci radi jedo.

Redkvice so sicer zelo zanimive, ker otrok vidi že kar kmalu rezultat svojega dela, a kaj ko pečejo in so tako neuporabne za otroke.

Prvi se je na seznamu pojavil korenček. Potem krompir. In paradižnik. In bučke (no, tu je letos prišlo malo do nesoglasja – lani so še bile top hit, letos pa vsakič, ko jih skuham, pokasiram grd pogled).

Prav uživala sem, ko sem opazovala, kako zavzeto in kako resno so otroci sejali semena v zemljo. Starejši so bili zelo natančni, mlajši pa so vse skupaj počeli na svoj inovativni način.

Najmlajšemu je očitno bil všeč občutek semena v dlani in je najprej nekaj minut mlel semena med prsti, potem pa dvignil dlan in z zanimanjem opazoval, kako semena polzijo med prstki. Da naj bi semena polagal v za to pripravljeno brazdo, mu nekako ni dišalo.

V prihodnjih dneh in tednih smo presenečeni opazovali, kje vse so na plano pokukale redkvice. Presenetil nas je celo šopek krompirja, za katerega nihče ni vedel, kako se je znašel sredi neurejenega dela vrta.

Oh ... in pozabila sem omenit fižol. Ja, tudi to sem si zamislila.

Ko je ati kopal jarek za fižol, so otroci opazovali s svojimi radovednimi očmi. Ko pa sem na plano privlekla vrečko s semeni, so vsi hiteli iztegovati dlani proti meni, da bi dobili svoj delež. Še preden sem uspela razložiti zadevo, so bili vsi fižolčki že kar po kupčkih v pripravljeni brazdi.

Saj nisem vedela ali naj komentiram ali ne.

Na koncu smo kupčke vseeno malo poravnali. V naslednji rundi pa sem že kar vnaprej povedala, da damo enega po enega, da tako lažje zraste.

In potem sem, kot že tolikokrat, ugotovila, da so otroci pametnejši od mene. Tam, ko so sadili/sejali brez mene, je zrastlo kup sadik. Tam, ko sem jim pa solila pamet, pa je na plano pogledalo samo eno miceno zeleno stebelce.

Naslednje leto bom kar otrokom prepustila.

In kaj je najboljši del vrtnarjenja?

Ko lahko greš na vrt in pobiraš pridelke.

»Oooo, mami poglej kak ogromen korenček!«

»Bučkaaaa!«

»Mami, poglej koliko kumaric!«

In kaj je še boljši del?

Ko lahko otroci nabrano zelenjavo odnesejo v hišo in jo sami pripravijo za kuho. Montessori nožki so pri tem v veliko pomoč.