V srčku!

»Mami, kje sem bila pa jaz takrat?« pogosto vpraša naša prvorojenka, ko se pogovarjamo o dogodkih pred njenim rojstvom.

»

V srčku,« ji odgovorim.

Ja, bila je v srčku. Mojem in atijevem. Tako kot še veliko otrok, ki so se poslovili že v času nosečnosti ali pa kmalu po njej.

Da peklensko boli, vemo samo mame, ki smo to doživele.

Da je v tisti bolečini se najlažje zaviti v tišino, se umakniti, tudi vemo.

A potem ... potem se zdi, kot da ti otroci niso obstajali, kot da niso resnični. Kot da smo si jih izmislili. In to boli še bolj.

Prav je, da se umaknemo, če nam tako ustreza.

In prav je, da o tem govorimo. Če tako želimo.

Prav je, da se jih spominjamo.

Vsem mamicam in atijem z izgubo pošiljam močan objem.