Ustvarjajmo spomine ... čim več spominov

Zadnje tedne zelo veliko mojih telefonskih klicev zavije v smer, kjer mamice ena drugi zatrjujemo, kako je ta karantena podarjen čas - za starše in za otroke (v kolikor so pač vsi doma, verjamem, da ni nič podarjenega, če je mama (ali ati) precej časa v službi).

Da imamo priložnost videti, kako naši otroci odraščajo, kako so prisrčni in kako bistri.

Ja, seveda, tudi v normalnem življenju to opazimo in smo hvaležni za skupne trenutke. Ampak sedaj, ko smo prisiljeni biti res ves čas skupaj, pa je intenzivnost takih trenutkov še večja.

In rojevajo se spomini. Prelepi spomini (sicer začinjeni z grenkim priokusom). Ki pa lahko kaj kmalu utonejo v pozabo.

Kakorkoli je že lepo, nas presune itd. še vedno je v naših glavah omejen spomin in večina staršev z žalostjo ugotovi, da so veliko stvari pozabili. Tudi najpomembnejše spomine (kot npr. kdaj je otrok shodil, kdaj je prvič sam prespal noč, kdaj je spregovoril svoj prvo besedo).

Enako je z mano. Ob rojstvu otrok sem si sveto obljubila, da bom res vestno zapisovala v knjigo spominov - saj veste tisto, ki jo dobite v dar od sorodnikov ali prijateljic ob rojstvu otroka.

Moje navdušenje je ustavila prijateljica.

»Ampak! Če boš pisala spomine za prvega otroka, le glej, da ga boš za drugega tudi. Res ni fer, da drugorojeni vedno izvisi!«

Saj vsi vemo, o čem govori, a ne? Prvi otrok ima dva albuma fotografij, vsak najmanjši napredek je zapisan v knjižici spominov ... Drugi otrok pa, če ima pol albuma s fotografijami in tri zapisane besede v dnevniku, je lahko že nadvse vesel.

Pravzaprav, sem lahko vesela, ker so me na take vrste ustvarjanja za otroke pripravili že nečaki in mi na primeru pokazali, zakaj so ti pisani spomini tako zelo pomembni.

Začelo se je, ko sem bila mlada, ko sem bila sama in ko sem bila brez otrok. In ko sem imela časa na pretek. In ko je bil moj najstarejši nečak še eno majhno majhno dete, ki je šele spoznavalo svet. In je naneslo, da sva kar nekaj časa preživela skupaj. In sem bila očarana nad otroškim svetom. Prvič sem lahko sedela (stala, hodila ...) in opazovala to majhno bitje in njegov svet tako od blizu. Ker sem bila nad videnim in doživetim tako navdušena, sem začela opažanja, dogodivščine itd. zapisovati na svoj takratni blog. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi iz teh zapisov kdaj nastalo kaj več.

Pa je. Po zaslugi osebe, ki je moje zapise na blogu »ukradla«, naredila (foto)knjigo in mi jo podarila za rojstni dan. In če je bilo v osnovi to darilo zame, pa smo kasneje, čez nekaj let, vsi skupaj ugotovili, da je nad tem darilom najbolj navdušen ravno nečak – glavni akter mojih zapisov.

In ko me je kakšno leto nazaj drugi nečak vprašal: »Kdaj bom pa jaz dobil svojo knjigo?«, se mi je najprej malo zaletelo, potem pa sem hitro pobrskala po svojih

zapisih in nastala je še ena čisto ta prava knjiga. Tokrat je bil glavni akter drugi nečak.

No, zdaj nisem ne mlada, ne sama pa tudi časa nimam več na pretek (no, če smo

natančni, imam ga točno toliko kot takrat, le da je sedaj v štiriindvajset ur (poleg

sebe) treba stlačiti še moža, otroke in še kakšen opravek). Pa vseeno spomini nastajajo. Tako ali drugače.

Ta karantena nam je dala novo priložnost. Najprej – priložnost, da smo lahko OGROMNO skupaj (tisti, ki pač imamo srečo, da smo lahko doma, marsikdo te sreče nima).

In ker smo skupaj, je veliko priložnosti, ko naši malčki ali malo manj palčki povedo »kakšno pametno«.

In torej imamo možnost napolniti zvezek z ogromno lepimi spomini na ta čas.

Dajmo ga izkoristiti.

Ker otroci radi poslušajo zgodbice o svojih najnežnejših letih. Ker otrokom res ogromno pomenijo ti spomini. In ker prehitro mineva čas, ko so otroci ob nas.