Današnji izziv je pa za sabo potegnil cel kup stvari.
Prva takšna stvar je umivalnik, ki je ves dan menjaval barve.
Druga stvar je, da sem ugotovila, da izdelava televizije sploh ni nobena težava - težava nastopi, ko je treba narediti še vremensko postajo, pa gasilsko postajo, pa policijsko postajo.
Tretja stvar pa je, da sem ponovno ugotovila, kako čarobna stvar so pravljice. Ko vidiš tiste velike očke med tvojim pripovedovanjem in ko opaziš, da otrok skoraj pozabi dihati ...
Se komaj zadržiš, da mu ne rečeš, naj spet diha.
Me je ponesel spomin v čase, ko sem na skavtskih taborih pripovedovala pravljice otrokom.
Zvečer, ob ognju.
Stara ljudstva so že vedela, da je ogenj en tak magičen element. Ko čisto navadna stvar ob ognju postane čarovnija.
Z ognjem ali brez, res je škoda, ker pripovedovanje pravljic izumira.
Pa tako radi imajo otroci pripovedovanje.
Saj branje pravljic je tudi čisto super in fajn ... ampak v pripovedovanju je nekaj posebnega.
Z otrokom imaš ves čas stik. Lahko si zreta v oči, kar naredi pravljico še slajšo.
Če imate več otrok, lahko vsako bratsko-sestrsko bockanje zatrete že v kali z enim samim gibom roke (pri branju nam ta čisto prvi trenutek zelo rad pobegne).
Edina pomanjkljivost pripovedovanja je, da morate znati pravljico na pamet. otroci so zelo kritični poslušalci in hitro pokažejo svoje nezadovoljstvo.
Pa ne se ustrašit. Vsakdo, ki se je lotil pripovedovanja, se je učil na lastnih napakah. Če kdo trdi drugače, laže.
Jaz sem imela pač to srečo, da sem se učila na napakah v neformalnem okolju (ne na primer v šoli ali vrtcu), kjer smo si bili z otroki precej bližje kot v formalnih okoljih).
Pa še ena prednost je bila - takrat sem imela obilo časa in energije, saj sem bila še brez otrok in sem lahko veliko časa posvetila pripravam na pripovedovanje.
Ampak tudi če boste delali napake - otroci vas bodo sicer popravili, zamerili vam pa ne bodo. Pravzaprav vam bodo zelo hvaležni za novo izkušnjo in nov čaroben svet, ki jim ga boste skozi pripovedovanje narisali v njihovih glavicah.
Comments