Bilo je dopoldne nekega davnega davnega dne v 80-tih letih prejšnjega stoletja. In bili sta dve majhni bučki, ki sta z radovednostjo in navdušenjem raziskovali svet.
Ati in mamica sta bila v službi, nanju pa je pazila babica. Ki je (med drugim) morala skuhati kosilo za vso družino. In postoriti še marsikaj drugega.
No, mali bučki sta bili že dovolj veliki, da sta samostojno raziskovali domačo hišo.
In sta tako v eni izmed svojih ekspedicij, odkrili dedkov »farazajg«. Vžigalnik. Tak umetelno izdelan. Ki pa ni več deloval. Samo iskre so letele iz njega. In to se je bučkama zdelo nadvse zanimivo.
In sta iskrenje ponovili enkrat. Pa še enkrat. In še enkrat.
Zanimive stvari je treba deliti s prijateljčki, kajne?
In sta želela pokazati iskrice še svojima kužkoma. Pa to nista bila tista ta prava, živa kužka. O, ne! To sta bili dve veliki plišasti mrcini. Skoraj večji kot mali bučki.
In da bi kužka bolje videla, je ena bučka približala vžigalnik čisto h kužku. In je rekla: »Poglej, kako je lepo!« In je bilo lepo.
A namesto iskre se je pojavil plamen. Čisto mali plamenček. Ki pa je postajal vse večji in večji. Bučki sta že vedeli, da je ogenj nevaren. In sta se prestrašili. In sta začeli pihati na vso moč. In sta pihali in pihali.
In (na srečo) je plamen ugasnil in se ni več pojavil. Bučki pa sta zdirjali k babici in ji povedali, kaj se je zgodilo.
»Babica, a veš, sem pihal. Tako sem pihal!« je zelo nazorno kazal fantič, še preden sta uspela povedati podrobnosti.
Babica se je od strahu kar sesedla.
Ko sta iz službe prišla še ati in mamica, sta bučki pritekli k njima in z vso vnemo zgodbo povedali še enkrat.
»Tako sem pihal! Pfjuuuu!« je spet ponovil fantič.
Mami in ati sta brez besed odšla v zgornje nadstropje, pograbila vsak svojega plišastega kosmatinca in ju odnesla v najbližji kontejner.
Bučki (no vsaj ena izmed njiju – jaz namreč) se ne spomnita, ali je dogodku sledila šola (če pogledam iz današnjega vidika (beri: starševskega vidika) – ja, itak da je sledila dolga šola o tem, da ne smemo uporabljati vžigalnika, vžigalic ali podobnih zadev).
Danes sem globoko hvaležna (verjamem, da tudi vsi ostali vpleteni), da se je končalo tako kot se je. Pri družinici iz sosednje vasi se ni. Je pogorela hiša (novogradnja, ki še ni bila zavarovana). Na srečo so jo vsi odnesli brez prask.
Comments