Spet v vrtec

Jutri je za vse poseben dan.

Tako za otroke in starše kot tudi za vzgojiteljice.

Če je vsak 1. september poseben, pa je jutrišnji dan še stokrat bolj poseben.

Najbrž prvič v življenju nihče od nas ne ve točno, v kaj se spuščamo.

Prvega septembra vsaj vzgojiteljice vedo, kaj jih čaka.

Zdaj smo pa vsi na istem.

Najprej nas je strah virusa.

Potem nas je strah, pravil, ki se jih ni mogoče držati.

Starše je strah, da bodo odgovorni v vrtcih in posledično vzgojiteljice pretiravali pri uresničevanju navodil in priporočil in še povečali otrokovo stisko ob ponovnem odhodu v vrtec.

Vzgojiteljice je strah, da bodo starši od njih zahtevali nemogoče, da bodo pod nenehnim nadzorom (staršev in vodstva).

STRAH. NEZAUPANJE. NEGOTOVOST.

Ne dopustimo, da te tri stvari v nas ubijejo človeka, da ubijejo našo dušo, našo ljubezen.

Otrok ni strah. Oni še vedno ljubijo. Oni se še vedno veselijo.

Veselijo se srečanja s svojimi sovrtičkarji, srečanja z vzgojiteljicami.

Veselijo se življenja.

Draga vodstva vrtcev, drage vzgojiteljice, dragi starši!

Prosim, ne ubijmo tega življenja zaradi našega strahu.

Uporabimo zdravo kmečko pamet.

Prosim, ostanimo ljudje. Ljudje s srcem.