Pust, pust krivih ust (ali kako teta beži pred nečakom)

»Boš ti tuža, teta?«

Vprašanje me je doletelo ne ravno nepričakovano. Pravzaprav je bil to eden redkih trenutkov, ko sem se izogibala Gospodeka.

Vse se je začelo z vprašanjem: »Gospodek, povej, kaj boš ti za pusta?«

Z žarečimi očmi je rekel: »Stlojevodja bom jes za pusta!«

»Kaj bo pa ati za pusta?«

»Vadon (vagon)!«

»Kaj bo pa mama?«

»Tudi vadon!«

Tu se je zaslišal medklic dedija: »Ati pravi, da ne bo vagon, ker ga ne zna naredit. Pa je prišel Gospodek, do mene in me vprašal, če znam narediti vagon. Ko sem rekel, da bo treba premislit, pa bo mogoče šlo, je brž tekel nazaj k atiju, vriskajoč: Ati, dedi zna, a veš, dedi pa zna!«

No, nadaljevalo se je z mojim vprašanjem: »Gospodek, a veš, kaj bom pa jaz za pusta?«

»Nem (ne vem)!« je povedal Gospodek.

»Kuža bom. Tak, kot je bila pa Kala (naša pokojna psička). Bela, pa črna.«

Gospodek je odobravajoče pokimal.

»Se ti bom prišla pokazat, a velja?«

»Ja, ola!«

Po kratkem premisleku je dodal: »Lajala boš ti?«

»Ja, tud bom lajala!«

»V moji sobi lajala boš?«

Smeh ta druge tete in njena izjava: »Zdaj si pa pečena!«

»Teta, tuža boš ti?«

»Ja, Gospodek, kuža bom za pusta!«

»Ja, lajala boš ti. Jes bom ena dlugega tužana pližgal, a veš!«

Debelo sem pogledala: »Drugega kužana boš prižgal?«

Po glavi se mi je podila slika gorečega psa in Gospodeka z vžigalnikom. Ojej ...

»Ja, dugi tuža lajal bo, veš teta!«

»Ajaaaa ... unga kužana na baterije boš prižgal?«

»Ja, tužana na batelije!«

Uf ... Sem si kar oddahnila.

Debata z ostalimi družinskimi člani se je obrnila v povsem drugo stran. Gospodek je odšel med svoje igrače.

Nenadoma je pritekel k meni: »Teta, boš ti tuža?« Zdaj smo se že vsi smejali Gospodekovemu navdušenju.

»Ja, kuža bom!«

»Tuža je tak, bel in cln!« je pametno dodal in že ga ni bilo več.

Pa ne za dolgo.

»Teta, boš ti tuža?« je bil kmalu spet pri meni.

Rahlo naveličana istega vprašanja in istih odgovorov, sem globoko zavzdihnila. Ja, Gospodek, bom kuža.

Ko je naslednjič prišel z istim vprašanjem, sem mu odgovorila (spet!!!), nato pa se tiho izmuznila nadstropje višje. A glej, no glej, še 10 minut ni minilo, ko sem že zaslišala na stopnicah:

»Kam pa greš, Gospodek?«

»Teto molem plasat neki!«

»Ja, ka pa jo moreš vprašat?«

»Tuža bo ona za pusta?«