Prvič v varstvo

Prav dobro se spomnim trenutka, ko je najina prvorojenka odšla prvič v varstvo. V javni vrtec. Majhen vaški vrtec. Ki so ga vse mamice nadvse hvalile.

Če sem čisto iskrena, odločitev, da jo dava v vrtec, ni bila težka. Prvič zato, ker je bil deklič star že skoraj dve leti. In drugič zato, ker je bila do tega trenutka z mano doma in sem videla, da zelo, ampak res ZELO pogreša družbo drugih otrok.

Moja mirna vest pa se je začela spreminjati – bolj se je približeval dan odhoda v vrtec, bolj je v meni vrelo. »Joj, vrtec nima ograjenega igrišča, kaj pa če ...« In čez kak dan spet: »Joj, pa stopnice so do igralnice, kaj pa, če pade ...« (saj ne, da smo imeli doma stopnice in da je obvladala hojo po stopnicah): Iz dneva v dan so bili strahovi večji in v nekem trenutku sem rekla možu: »Če pa ne bo šlo, pač ne bo šlo. Jo bom imela pa še doma!« Pa me je resno pogledal: »A bi ti že nehala razmišljati in brskati po najbolj groznih scenarijih? Počakajmo, pa bomo videli!«

In smo videli. Prvi dan, ko sva prišli v vrtec, se me je hčerka držala kot klop, videla pa sem, da hčerko dogajanje zelo zanima in da uživa v družbi otrok. Drugi dan je bilo prvih deset minut enakih kot prejšnji dan. Potem pa se je hčerka odlepila od mene in »odtavala v svet«. Jaz sem poskušala dajati vtis, kot da me ni, a mi nekako ni uspelo. Še isti trenutek, ko je hčerka zapustila moje varno naročje, so se vanj zgrnili trije njeni sovrtičkarji. Sprva sem malo šokirano gledala, potem sem jih pač ujčkala, medtem pa opazovala moje dete, ki se je čisto zadovoljno igralo. Brisala sem smrkastične noske, pobirala padajoče malčke in pihala boleča kolena. Moje dete pa me še vedno ni potrebovalo. Zato sem sama predlagala, da zapustim igralnico. Malo presenečeni vzgojiteljici sta se strinjali. Na hitro sem povedala, da grem in šla.

In ko sem prišla domov, sem v žepu zatipala dudo! O, ti panika! Duda je bilo pa čudežno tolažilno orodje. In jaz sem jo odnesla. O, devička marička. Takoj sem poklicala v vrtec, pa me je vzgojiteljica v smehu potolažila, da če bo kaj narobe, da bodo že poklicale. Niso klicale.

V naslednjih dneh sem začela odhajati načrtno. Počakala sem, da se je dete zaigralo, potem pa sem zapustila igralnico. Nekega dne pa – nimam pojma, kaj sem razmišljala – ko sem že odhajala, sem se obrnila, da bi se od hčerke poslovila. Že v trenutku, ko sem se obrnila k njej, sem vedela, da sem naredila neumnost. Hčerka je začela hlipati: »Mamica, mamica ...«

Zamižala sem, zmajala z glavo in na glas rekla: »En poljubček preveč!«

No, te napake nisem več ponovila.

Je bil pa mož ves šokiran, ko je čez kakšen mesec šel prvič z nama v vrtec.

Takrat je bila hčerka že povsem vpeljana in nadvse navdušena nad vrtcem. V garderobi se je slekla (z mojo pomočjo), si obula copatke in ponosno zakorakala proti igralnici. Ni se niti poslovila, niti obrnila, ko sem odprla vrata v igralnico.

Ko sva z možem odhajala, je kar malo razočarano dejal: »A to je to? Kaj pa kakšen poljubček? Pa »adijo« in to?«