Projekt - božične voščilnice

Že nekaj let (natančneje – toliko let, kot imam otroke) je projekt izdelave božičnih voščilnic postal zelo pomemben. Najbrž tudi zato, ker so ti hladni, velikokrat deževni in turobni jesenski dnevi kot nalašč za ustvarjanja in pacanja in raziskovanja različnih materialov in tekstur.

Prvo leto je naneslo, da projekta nismo končali v istem dnevu, kot smo ga začeli. Pa je vseeno bil končan v istem tednu.

Naslednje leto projekt ni bil končan niti v istem tednu.

In zadnja leta projekt ni končan niti v istem mesecu.

Ampak to sploh ni slabo. Pravzaprav je dobro. Tako nihče (niti jaz) ne čutim nobene prsile, nobenega stresa, da je treba končat, da se mudi, da spet ne bo pravočasno na pošti. Poleg tega pa lahko delo razdelimo na več segmentov. In tako pravzaprav otrok sploh ne ve, da v resnici izdeluje voščilnice. Do zadnje »etape«, ko pač vse skupaj prilepimo na voščilnice.

Letos se je vse začelo nekega lepega sončnega popoldneva, ko smo bili prisiljeni ostati v hiši (bolezen pa take).

Pravzaprav sem hotela samo narediti prototip voščilnice. Izrezala sem nekaj krogcev iz barvnega papirja. Ko so otroške oči to videle, je takoj padla zahteva: »Jaz bi tudi rezala!«

In sem pripravila barvne papirje z narisanimi krogi (papirje sem še narezala na manjše dele – na enem listku je bil narisan en krog – da delo ni bilo prezahtevno).

Ko je videla škarje še ta mala bučka, je zahtevala tudi ona: »Seka!«

In je dobila škarje (tiste za rezanje dojenčkovih nohtkov, ki so tako lepo zaobljene na koncu). In prilagojen papir za rezanje.

Kar se je začelo kot poskus prototipa, se je nadaljevalo z navdušenim rezanjem krogcev v svoji doma narejeni hišici iz dekic in stolov (igra, ki nikoli ne bo utonila v pozabo). In na moje presenečenje je vsake toliko iz hišice pogledal obrazek in zahteval: »ŠE!« In kupček izrezanih krogov se je množil in množil. Najbrž imamo robe še za naslednji dve leti.

Tudi mala bučka je presenetila. Ne, niso nastali krogci, se je pa naučila, kako uporablja škarje. Z eno roko.

Po dnevu velikega navdušenja je prišel čas pozabe. Saj bi najbrž že prej kaj izdelali, pa še ni bilo akcije v Lidlu, da bi mami lahko kupila prazne voščilnice. Ja ja, saj vem. Lahko bi jih čisto sami izdelali. Ampak se mami ne da. Pač, ni ga čez kamot, bi rekli Korošci.

In je potem spet prišel en dan, ko nas je bolezen prikovala na hišo. In smo poiskali izrezane krogce, razstavili voščilnice, prebrskali pol bajte, da smo ugotovili, da nimamo navadnega lepila in se nato zadovoljili z Mekolom (Juhej, mami, s čopičem bomo delali!), poiskali kup starih reklam in jih razprostrli na mizo za zaščito (tu pa tam se pa mama tudi na kaj takšnega spomni).

In se je začelo.

In seveda, če delajo veliki, dela tudi majhna bučka. Na mamino grozo. Ampak je bila groza strašno kratkotrajna, saj je bučka hitro ugotovila, da je atijevo sestavljanje pipe veliiiiko bolj zanimivo kot nanašanje lepila s čopičem.

Zelo optimistično sem pokazala, kako naj lepi krogce na voščilnice. No, dete se je tega lotilo še malo bolj optimistično. In ko sta kroga že skoraj pobegnila s kartona, sem pa le šepnila: »Poskusi tako, da bosta krogca oba na papirju!«

Malo je zaleglo, čisto pa seveda ne. Ampak hej ... če se že gremo ustvarjanje z otroki ... pa naj se pač vidi nekje, da so delali otroci.

Po končanem delu smo bili vsi vpleteni in nevpleteni strašno zadovoljni z delom. Malo manj sem bila zadovoljna z razmetano in nastlano sobo. Ta del nam še ne gre najbolje. Ampak saj imamo še čas za izboljšave in napredovanje.