POST FESTUM – TRIJE DOBRI MOŽJE

Zdaj, ko se je ta nori veseli december končal in ko lahko odrasli KONČNO nehamo šepetati, mežikati z očmi, kazati z glavo in rameni, se brcati pod mizo, govoriti v šifrah in si izmišljevati še tisoč in en način, da si lahko vpričo otrok sporočimo kaj (zelo nujnega, seveda) v zvezi z Miklavžem, Božičkom ali dedkom Mrazom, je čas, da si oddahnemo.

In je čas, da zapišem misli, ki so mi zasedale prostor v glavi ves december. Ja, kot ponavadi, bom tudi tokrat sto let za leseno žlico (lahko pa pogledamo iz optimistične perspektive in rečemo, da sem daleč pred časom).

Torej ... razmišljala bom o treh dobrih možeh.

Že od nekdaj smo v naši družini poznali samo Miklavža in Božička. Dedka Mraza se spomnim iz šole, ko je vsako leto prišel nas pozdravit, nam vrgel bombončke in to je bilo to. Pač ... ravno toliko, da sem vedela, da obstaja. Kaj več me ni niti zanimalo.

No, potem pa se zgodi, da dobiš svoje otroke. In si misliš, da boš družinsko tradicijo peljal naprej. In ti to celo nekako uspeva. Dokler otroka ne vključiš v množične dejavnosti. Kot je na primer vrtec. Tam vsako leto pride na obisk Dedek Mraz. Pa si misliš, v končni fazi, zakaj pa ne. Bo pač v vrtcu Dedek Mraz.

In potem kar naenkrat cel december z otroki samo hodiš po prireditvah in pobiraš darila.

Začne se s sv. Miklavžem. Da sv. Miklavž nosi doma, je normalno, a ne? No, potem pa je treba pustit veselje še starim staršem, pa potem se še kakšna soseda spomni, pa tete pa strici ... In že tu se otrok utaplja v darilih.

Pa nenadoma se še krajevna skupnost odloči, da bo priredila miklavževanje za otroke. Kar je – roko na srce – zelo pohvalno. Saj družiti se je fajn. Priznam, sem pomislila, da bi prešpricali vso zadevo. A kaj, ko je vrtec nastopal in so imeli hude priprave in so jih že dva tedna prej pripravljali na prihod sv. Miklavža. Kako naj potem otroku povem, da pač ne bo šel? In tako spet dobi še eno darilo.

Že tu sem nehala šteti darila. Pa se še začelo ni.

Pa potem je dedek Mraz v vrtcu. Pa otrok dobi domov vabilo na dedka Mraza v okviru ZPM (spet – najraje bi ignorirala, a je otrok v strašnem pričakovanju, ker se otroci v vrtcu na veliko pogovarjajo o tem).

Pa potem je še Božiček. Seveda doma in v razširjeni družini.

Pa če imaš srečo še božičkovanje v službi.

Mislim ... ne me narobe razumeti. Sem ZELO, ZELO hvaležna za ves trud in za vsa darila. Res sem.

Ampak, a ste prešteli vsa darila, ki jih je otrok dobil do tega trenutka?

Najmanj 10 daril! D-E-S-E-T!

In potem jamramo, da otroci ne znajo biti hvaležni. Resno? Kako pa naj bo otrok hvaležen, če mu pa ves mesec darila kar padajo na glavo?

In kaj od tega, kar je otrok dobil, je potreboval? Skoraj NIČ.

In česa od tega, kar je dobil, si je želel? Otrok bo seveda rekel, da vse. Ampak resnica je, da skoraj nič.

In kaj od tega, kar je otrok dobil, dejansko uporablja? Skoraj nič.

Pa potem začnem razmišljati.

Okoli nas je veliko ljudi (bodisi otrok bodisi odraslih), ki nimajo ne denarja in ne stvari. In se grem stavit, da obstaja tudi kak otrok, ki v vsem veselem decembru ni dobil niti enega darila. Da o starejših sploh ne govorim.

A ne bi bilo bolj smotrno in tudi precej bolj vzgojno, da ves ta denar, vsa ta darila nekako najde pot do teh ljudi?

Že v noriji veselega decembra sem razmišljala o tem, pa razmišljam še sedaj. Pa še nisem našla pametne rešitve.

Kako spoštovati tradicijo, spoštovati trud drugih ... hkrati pa poskrbeti, da se ohrani čar praznikov. Da se ohrani čar pričakovanja, čar veselja. In nenazadnje, da v otroških dušicah ohranimo dar hvaležnosti.