Pika po Piki

Zadnjič smo šli s podmladkom na sprehod. Kar tako malo po vasi. In se je tastarejša odločila, da bo oblekla kratko majčko. Pikino kratko majčko. Ki ob srečanju s sosedovo punčko ni ostala neopažena.

»Glej, dedi, ko ima še kar Piko Nogavičko gor.« Njen začudeni pogled je spravil v smeh vse velike (odrasle) dušice, lastnica majice pa je le grdo pogledala in si mislila svoje.

Najbrž bo tudi ta moj zapis pokasiral kakšen začuden pogled, kajti kljub temu, da Pikapolonica Zmagoslava Marjetica Nogavička že kar nekaj časa uživa na otoku Taka tuka, moram jaz nekaj povedati. O Pika Nogavički. No, bolj o Pikinem festivalu.

Torej!

Najprej je bil telefonski klic: »Ali vas bi zanimalo delo z otroki?«

Em ... ja ... itak ... seveda .... vedno ... in povsod.

In potem se je nadaljevalo. Najprej z »zakulisjem Pikinega festivala«. Spoznala sem nove čudovite ljudi, se naučila precej novega. Kolesje festivala je veliko in dela s polno paro skozi vse leto. Poganjajo pa ga srčni ljudje, ki to delajo z vsem srcem in vso dušo. V čast mi je bilo delati z njimi in se učiti od njih.

Po nekaj uvodnih dneh pa se je začelo zares.

Trume otrok so se zgrnile v Velenje. In trume spremljevalcev in staršev in dedkov in babic ... In mi smo delali ... veliko.

Ampak ko imaš opravka z otroki in s tako fajnimi sodelavci, enostavno ni druge, kot da se imaš fajn cel ljubi dan.

In potem cel teden spoznavaš nove stvari, nove ljudi in zgodbe, ki se skrivajo v njih.

Tako je prišel en gospod z družinico.

»Mi imamo zelo radi Piko, veste!« se je smehljal, medtem ko je čakal na dobitek iz srečelova. »Celo tako radi, da smo lani prišli na Pikin festival kar v nedeljo. Ta drugo!«

Nagrbančila sem čelo in preračunavala.

»Hm ... ja pa sej lani ni bilo več Festivala v nedeljo?!« sem tiho komentirala.

»Ja, sej to ...« je gospod bruhnil v krohot.

»Ampak smo se imeli vseeno fenomenalno!« je nadaljeval. »Sploh ni bilo nobene gneče, povsod smo bili prvi na vrsti. Pa na ladji smo bili čisto sami. Pa veste, kako je bilo fino opazovati, kako pospravljajo!« Navdušil me je njegov pozitiven pogled na stvar.

In potem eno dekletce na ustvarjalnih delavnicah. Prisedla je in z zanimanjem opazovala, kaj počno drugi otroci. Kmalu je posegla po materialu in med delom začela pripovedovati. Kako ji je ime, kje je doma, kdo je njena sestrična, kako je ime mamici, pa atiju pa babici in dedku in sosedi na levi in sosedi na desni, kaj je delala včeraj in predvčerajšnjim, pa kaj bo delala jutri ...

In tisti ati, ki je potrpežljivo sedel dooolgo, dooolgo in čakal, da njegova hčerkica konča z barvanjem slikice. Ker: »Ona mora vedno vse do konca pobarvati, veste! Prej ne bo odnehala!«

In tista mama in ati, ki imata sicer že odrasle otroke (in še ne vnukov) in prideta vsako leto pogledat na Pikin festival: »Ker je tako super vzdušje in tako lepo urejeno in pripravljeno!«

In potem tisti otroci, ko je bilo vsega preveč in so utrujeni/lačni/žejni/... cepetali ob nogah staršev in točili krokodilje solze in tisti starši, ki so jih potrpežljivo dvignili v naročje in brisali potoke solza.

In potem tisti trenutki, ko se mi je zdelo, da je vse obstalo. In sem si lahko vzela minutko ali dve, da sem samo opazovala dogajanje na trgu. Neverjetno vrvohodko in njene vratolomne domislice, gospoda z vozičkom polnim bobnov tolkal in vsega ostalega ... Ali pa »le« otroke, ki so sodelovali na delavnicah. Kakšen zanos, kakšen pogum in kakšen ponos, ko jim je uspelo.

In potem tisto občudovanje, ko se je festival bližal koncu, vsi smo bili utrujeni do onemoglosti, a so glavni akterji (organizatorji in ožja ekipa) še vedno hodili naokoli z velikim nasmehom na obrazu in trosili dobro voljo. In to kljub temu da se je njihov delovni dan začel že pred osmo zjutraj in se končal pozno pozno zvečer. Vsak dan. Ves teden. No, najbrž še kak dan več kot ves teden.

In bilo mi je v veselje doživeti ta utrip, biti del nečesa tako velikega in otroškega. In upam, da še kdaj.