Ob koncu leta ... zahvala?

Počasi se končuje šolsko in vrtčevsko leto. Vsi smo že v nestrpnem pričakovanju počitnic (no, če smo iskreni, starši smo malo manj navdušeni, ko pomislimo, kako bomo kombinirali dopust s prostimi dnevi naših (pred)šolskih otrok).

To je čas poslavljanj. Od sošolcev (a veste, kako dolga doba je dva meseca za 5 let starega otroka?), od vzgojiteljic, učiteljic, od rutine.

Je pa to tudi čas, ko se marsikje starši med sabo ne gledajo ravno lepo.

Padajo ideje, kaj dati za darilo, v kakšni vrednosti.

Lepo je, da se vzgojiteljic in učiteljic spomnimo s pozornostjo in se jim zahvalimo (v končni fazi, v obdobju karantene smo lahko vsi starši izkusili, kakšen del bremen na svoja ramena prevzamejo učiteljice in vzgojiteljice).

Ni pa tako lepo, če se gre v skrajnosti.

Spomnim se, s kakšnim veseljem so učenci prinašali svoje risbice na zadnji šolski dan. Vsak se je želel še posebej zahvaliti, se stisniti (govorim seveda o 1. in 2. razredu, najstniki to pokažejo drugače – čeprav sem na lastni koži doživela tudi en silovit objem devetošolca – priznam, ostala sem brez sape in brez besed od presenečenja).

Spomnim se pa tudi premnogih pregovarjanj glede vrednosti darila za učiteljico že v mojih šolskih letih. Pa opažam, da se to še vedno dogaja. Ampak zdaj se pregovarjajo starši med seboj.

Če pustimo ob strani dejstvo, da lahko učitelj/vzgojitelj brez dodatnih sitnosti sprejme darilo do vrednosti 20,86 € (podatek je iz leta 2016, ampak dvomim, da se je kaj drastično spremenilo na tem področju) in da mora za višji znesek izpolniti poseben obrazec. Ta znesek pa v nobenem primeru ne sme presegati 62 €. Če je ta meja presežena, mora darilo zavrniti ali pa ga predati ravnatelju.

Torej ... če pustimo to ob strani (pa je iskreno že to dovolj velika nevšečnost), se mi zdi, da (večini) učiteljev in vzgojiteljev največ pomeni majhna iskrena pozornost.

Jaz še sedaj hranim risbice »svojih« drugarčkov in jih z veseljem vzamem v roke in se spomnim, kako lepo nam je bilo skupaj.

Poleg vsega naštetega pa se mi zdi pomemben še en vidik – koronakriza marsikomu ne prizanaša in verjamem, da je veliko, veliko staršev v stiski, saj jim tista dva ali trije evri (za katere večina od nas samo zamahne z roko) pomenijo res veliko in si res, res stežka privoščijo ostati še brez tega denarja.

Lepo je se zahvaliti (tudi čistilkam, kuharicam, hišnikom, trgovkam v trgovini, avtobusnim šoferjem ...), a zahvala ni samo denar in samo velike vrednosti.

Zahvala je veliko več. Zahvala pride iz našega (otrokovega srca) in ne iz naše denarnice.