Nalepke za majhne, spretne prstke

Nalepke. Ko jih zagledate v trgovini, se vam zdijo očarljive. Prikupne. Mogoče neumne. Ali pa zgolj zanimive.

Če ste moški, jih najbrž še opazite ne.

Če pa imate predšolskega otroka, pa vam zagotavljam, da jih je vsaj en vaš družinski član opazil.

Tam nekje pri letu in pol do dveh letih so otroci nori na nalepke. Pa sploh ni važno kakšne so. Samo da jih lahko lepijo.

Spomnim se obdobja, ko sem pri sebi vedno imela vsaj en paket nalepk. Kadarkoli sem vedela, da bo treba čakati (zdravnik), da bo kakšen obred (poroka, obisk maše, koncerti) sem si že vnaprej pripravila nalepke, da se je otrok (ki se je naveličal sedeti pri miru in biti tiho) lahko zamotil z lepljenjem.

In vsakič sem s takšnim občudovanjem opazovala otroka, ki je globoko skoncertriran opravljal pomembno delo.

Le da jaz takrat tega še nisem vedela. Ker še nisem poznala Marie Montessori in njene pedagogike.

Po koncu maše, koncerta, obreda ... sem lezla pod klopi in iz tal, svojih in otrokovih čevljev, svojih oblačil in še marsičesa odstranjevala nalepke. Verjamem, da sem pogosto hodila naokoli vsa svetleča, ker sem pač kakšno nalepko spregledala.

No, potem pa sem se srečala s pedagogiko montessori, zamenjala par delovnih mest, se naučila par trikov, kako narediti nedostopno stvar dostopno, spoznala, kako lahko odpad spremenim v zelo uporabno zadevo.

Med drugim sem se naučila, da lahko papir (no, bolj plastiko) na kateri so bile nalepljene nalepke, shranim in jo otroku naslednjič ponudim kot »prazen list papirja« na katerega lahko lepi nalepke.

Tako otrok lahko mirne duše lepi nalepke, ko pa se naveliča, ga lahko vprašamo, ali bo nalepke shranil, ali vrgel proč. Če se odloči za slednjo možnost, pač nalepke shranimo mi in jih ob priliki prilepimo nazaj na plastificiran papir, kjer so v osnovi bile prilepljene (tako izgledajo bolj urejene in otrok raje poseže po njih).

Nalepke lahko uporabimo še enkrat in nam jih ni treba kar naprej kupovati.

Pri nas so se najbolje obnesle (beri: so bile najbolj zanimive) nalepke, ki sem jih enkrat dobila v kompletu s koledarjem, ki sem ga dobila v Lidlu. Te nalepke (rdeče pikice) so bile mišljenje za označevanje posebnih dni (praznikov, rojstnih dni itd.). No, pri nas so otroci označevali kar svojo mamo.

(Za odrasle) prav nič zanimive, a otrokom zelo ljube so tudi čisto navadne bele etikete (najbolje majhne, tiste velike par centimetrov, otroci pa nimajo nič proti tistim, ki so mišljene za naslove na poštnih pošiljkah).

Po mojih opažanjih se z njimi najlažje naučijo osnov odlepljanja in prilepljanja nalepk nazaj na podlago.

Velja pa še pripomniti, da je tako kot na začetku vsake dejavnosti v montessori okolju, zelo pomembno, da dejavnost pripravimo tako, da bo otrok lahko pri delu uspešen, tudi če bo delal povsem samostojno.

To pri nalepkah pomeni, da ali nalepko odlepimo in jo prilepimo nazaj na podlago tako, da je pol gleda iz podlage (da štrli čez rob papirja) oz. da nalepki zavihamo rob, da jo otrok lažje prime s pincetnim prijemom.

Verjemite, ni lepšega, kot opazovati ponosnega otroka, ki zavriska vsakič, ko mu uspe samostojno odlepiti nalepko od podlage in nato uspešno prilepiti na novo podlago.