Montessori skozi moje oči

Danes bi rada z vami delila čisto osebni pogled na pedagogiko montessori.

Ko sem se prvič res konkretno srečala s pedagogiko montessori (na paraprofesionalnem izobraževanju v okviru Montessori inštituta v Ljubljani), se mi je svet obrnil na glavo. Glede na to, da sem vzgojiteljica, da mi je bil znan kurikulum za vrtce, dnevni red in pravila v javnih vrtcih, sem mislila, da vse skupaj ne bo veliko presenečenje zame.

A se ne bi mogla bolj motiti.

Veliki, svetli prostori. Urejene poličke, kjer je imel vsak material svoje mesto. Uauu ... A glavno me je šele čakalo.

Ko sem se udeležila izobraževanja 3-6, pa je bil vsak dan eno samo veliko presenečenje. Včasih sem se spraševala: »Pa kaj jaz delam tu?« Včasih sem si rekla: »No, to ...! Točno to.« Spet naslednjič sem samo sedela v kotu in občudujoče opazovala novi svet, ki je vstajal pred mano.

In jaz sem rasla z njim.

Ena po ena so odpadale spone starega in se je rojevalo novo.

Opazuj. Poslušaj. Sledi.

In kako drugačen je postal svet, ko sem začela slediti svojemu otroku. Ko sem spoštovala njegovega notranjega učitelja. Ko sem opazila in znala ceniti njegovo globoko koncentracijo. (Ali ste že opazili kdaj, kako se otroku, ki pade v globoko koncentracijo – ja, tudi triletnik je zmožen več minutne globoke koncentracije – kako se takemu otroku spremeni dihanje?

Spomnim se prvega dne, ko sem prišla v montessori vrtec na prakso. Spomnim se minut, ko sem sedela na stolu za opazovanje in opazovala in se čudila. Ko me je vodja sobe vzpodbudila, da lahko sodelujem, jaz pa nisem bila čisto prepričana, a se mi to res dogaja ali sem mogoče zašla na Mars ali kak drug planet.

Otroci so bili še vedno otroci. Živahni, navihani, namazani z vsemi žavbami. A nekaj je bilo drugače. Otroci so delali. Res delali. Pa ne zato, ker jim je vzgojiteljica naročila. Ampak zato, ker so tako želeli.

Triletni fantek je vsako jutro, ko je prišel v vrtec, skoraj stekel do obešalnika, vzel predpasnik, si ga oblekel (za mašno narediti je prosil starejšega otroka) in nestrpno čakal pred vrati, da vzgojitelj pripelje voziček s hrano, da bo pomagal pripraviti zajtrk za svoje prijatelje. Za VSE svoje prijatelje v sobi.

Nekega dne si je štiriletnik izbral zvitek – posebna »razpredelnica«, v katero otrok vpisuje števila od 1 do neskončno. Izbral si ga je prvič. In tudi zame je bila predstavitev čisto prvič. Ko sem opazovala njegove nerodne zapise številk, sem se kar nekajkrat ugriznila v jezik – imelo me je namreč, da bi mu na nežen način namignila, da je mogoče še kakšno delo, ki bi ga lahko opravil pred tem (po domače: ti tega še ne znaš). Ko sem ponovno prišla čez en mesec v sobo, je – takoj ko me je zagledal – stekel k svojemu zvitku (vsak otrok ima namreč svoj zvitek) in mi ga ves ponosen prinesel pokazati. »Poglej, včeraj sem napisal 100!« Kakšen ponos je sijal iz njegovih oči.

Ko sem se že malo obrusila pri delu z otroki v vrtcu, pa sem dobila najboljšega učitelja. Moj lastni otrok mi je vedno znova pokazal, kje so moje šibke »montessori« točke.

Ko smo bili z razširjeno družino v toplicah, sem po dolgem in mokrem dnevu morala posušiti, preobleči in v zimska oblačila obleči dva predšolska otroka. Sama, kajti mož je bil odsoten. Pa sem si rekla: »Ajde, najprej mlajšega na hitro zrihtam, potem pa pomagam starejši in na koncu oblečem še sebe!«

No, moj velecenjeni starševski načrt je padel v vodo že pri prvem poskusu, da takrat dvoletniku oblečem štrampeljčke. Naletela sem na hud odpor. »Sam, sam, sam!« Pri petem poskusu mi je počil živec: »Pa če ne znaš sam, no!«

Pustila sem ga na tleh, sredi garderobe in odšla k starejši hčerki, misleč, da ga bo že minilo, pa ga bom kasneje oblekla. Z enim očesom sem ga opazovala, z drugo nadzirala hčerko, vmes pa sem se še sama obleka. Malček je ves čas sedel na tleh in se ukvarjal z oblačili. Ko sva bili s hčerko oblečeni, sem globoko vdihnila in šla »v boj«. Tam pa me je pričakal moj otrok, z nasmehom do ušes. Čisto sam si je oblekel štrampeljčke. Pa ne le to. Oblekel je tudi hlače. Takrat me je pa res skoraj pobralo od šoka.

Naslednje dni sem ob odhodih z bazena nalašč »pozabila« nanj. In vsakič me je pričakal z oblečenimi štrampeljčki. Ko se nam je v soboto pridružil mož, sem mislila, kakšno veselo presenečenje bo to zanj. Ko smo odhajali iz bazena, sem rekla možu, naj sina kar pusti, da se bo sam oblekel. Zagledala sem tisti »ja itak, no« pogled, a se z njim nisem obremenjevala. Dokler ... ja, dokler nisem zaslišala strašnega cviljenja v kabino za preoblačenje. »Pa ne moreš se sam obleči, no. Če ne znaš!« Bil je seveda moj mož, ki je sinu dopovedoval, kar sem mu jaz dopovedovala na začetku tedna.

A nismo odrasli eni »bumbarji« na trenutke?

Globoko sem hvaležna, da sem lahko spoznala pedagogiko montessori tako od blizu. Da sem se naučila stopiti korak nazaj in v ospredje spustiti otroka. Tako v zasebnem kot poklicnem življenju.

Da sem se naučila, kako slediti otroku. Kako ga opazovati in mu nato ponuditi točno tisto, kar potrebuje. Da sem ... ugotovila, da nisem jaz tista, ki uči otroke, ampak so otroci tisti, ki širijo moja obzorja. Ki širijo moje srce.