Mi pa oblačila peremo

Kar precej časa in energije sem morala vložiti v to najnovejšo pridobitev. V resnici ni (več) najnovejša, sliši se pa vseeno fajn.

Že ob prvem obisku montessori vrtca mi je padel v oči perilnik. Lično izdelan in zelo uporaben. In najpomembnejše – med otroci zelo priljubljen material.

Ko sem med prakso opazovala otroke pri delu, s kakšno skrbjo in s kakšno fascinacijo so prali perilo, je v meni dozorel sklep, da ga bom imela tudi jaz. Enkrat.

Minilo je precej časa (let), jaz pa sem se še vedno samo spogledovala z idejo o perilniku. Vsake toliko sem izvedla mini poizvedbo. Pri sorodnikih, ki so imeli ali imajo kmetijo, pri prijateljih ... Marsikaj dragocenega za pripravljeno okolje sem že dobila na tak način. A ne perilnika.

Najbrž bi se še vedno samo spogledovala z idejo o perilniku, če ne bi bilo – karantene. Ja, name je vplivala na precej zanimiv način.

In sem dobila perilnik. (Hvala!)

Tople spomladanske in poletne dni smo radi izkoristili za čofotanje po vodi.

Pranje perila je bilo (in je še) otroško najljubše opravilo. In vedno znova sem presenečena, ko otroci namesto, da bi zgolj in samo pacali po vodi, z največjo vnemo sledijo določenemu protokolu, ki ga zahteva njihovo opravilo.

Seveda triletnik še ne bo ožel brisače (nogavic ...) tako, kot bi storili mi, odrasli. Seveda bo mokro vsenaokrog. In seveda bodo želeli oprana oblačila odnesti do stojala za obešanje perila. Da se izognemo mokri avtocesti po hiši, je dobro, da otroku pripravimo vedro, košaro (s polnim dnom, da zadrži vodo), v kateri lahko otrok odnese oprana oblačila do stojala. Fajn pa je, da pripravimo tudi dovolj brisač za brisanje tal in veliko oblačil, da se bodo otroci lahko preobleki po koncu opravila.

Ko zmanjka, nogavičk, krpic, brisač, vedno sledi: »Še bi!«.

Velikokrat moram biti presneto iznajdljiva, da priskrbim dovolj materiala za pranja željne bučke.