Medena hiška

Ne vem, ali sem že kaj pisala o mojem »nadtalentu« za torte? No, če še nisem – če vam slučajno kdaj ponudim doma narejeno torto, raje zamižite. Dobra je vedno, lepa pa nikoli. Če imam sploh srečo, da ostane v kosu.

Tole sem morala povedati za uvod, da boste lažje razumeli nekatere okoliščine 😉

Torej ... letos večina naših družinskih članov praznuje rojstne dneve sredi karantene. In če smo se spomladi pač sprijaznili, da bomo praznovali kasneje, pa sem bila zdaj jeseni že malo jezna.

Pa zakaj pa bi morali vsi rojstni dnevi miniti brez pompa.

Če že ne moremo imeti polne bajte gostov, bomo pa vsaj imeli torto.

Tako, ki si jo bo zaželel slavljenec.

In želja je postala beseda in beseda je bila: MEDENA HIŠKA.

O moj bog, pa a vi to resno?

Ok, obljuba je obljuba in obljubo je treba držati.

Mož me je negotovo gledal: »A misliš, da ti bo uspelo?«

Hm ... kaj pa vem ... glede na to, da še nikoli nisem delala ne medenjakov ne medene hiške ... in glede na to, da je moja zadnja torta plavala v smetanovi omaki ... ne, ne mislim, da mi bo uspelo.

Ko sem svojo namero povedala sestri, je komentirala: »O, a res boš sama pekla? Ja, ti si pa pogumna!«

Mogoče pa – neumna?

In sem na nakupovalni seznam dopisala še »oblate za napolitanke«, s katerimi bom reševala situacijo, ko se bo moja medena hiška sesula sama vase.

Pa sem najprej naredila testo po tem receptu:

https://www.kulinarika.net/recepti/sladice/medena-hiska/14532/. Mimogrede, izven sezone (beri: izven božičnih praznikov) je presneto težko dobiti začimbe za medenjake – zato sem jih jaz nakupila kar na zalogo. Saj veste, čez sedem let vse prav pride.

Testo je še šlo. Ko se je peklo, je v hiši božansko dišalo. Samo sneg in lučke so še manjkale, pa bi me čisto lahko kdo prepričal, da je že december.

Najprej sem imela namen si natisniti načrt za hiško, a sem si mislila, da tiste štiri pravokotnike bom pa že znala izrezati. In še res je bilo tako (mere sem seveda upoštevala).

Naredila sem še sneg, in ko so se otroci odpravili v Miževo deželo, sem se lotila sestavljanja.

Hiška je sicer absolutno primerna za ustvarjanje z otroki (sploh šolskimi, ker okraševanje hiške je ena sama poezija), a tokrat je bilo presenečenje in je bilo nočno delo nuja.

Vsa ponosna sem občudovala štiri postavljene in zlepljene stene.

»Pa saj to sploh ne traja tako dolgo, da se posuši!« sem pomislila in začela postavljati še streho. Vso navdušenje me je minilo, ko se je hiška nenadoma sesula sama vase (ja, le kaj sem drugega pričakovala).

Globoko sem zajela sapo. Nekako mi je uspelo popraviti zadevo.

Že zelo kmalu je bila hiška trdna in lahko sem se lotila okraševanja. Naslednjič bom vsaj ta del privoščila tudi otrokom. Sem pa tokrat lahko sama pojedla vse sladkarije, ki so bile viška 😉. Kar pa tudi ni bilo slabo.

Hiška je stala, za spremembo je bila celo lepa.

Prav gotovo pa bo sledila ponovitev. Z otroško družbo! Mislim, da bodo božični prazniki idealna priložnost za tako ustvarjanje.