Majhno, nežno ... a tako močno ...

Naših eksperimentov očitno še ne bo konec.

Opogumljena zaradi uspeha s česnom sem se lotila še eksperimenta s fižolom. Zamislila sem si, da bomo z otroki opazovali fižol pri kaljenju.

Recept je v resnici čisto enostaven.

V majhen steklen kozarec daš vato, ki jo navlažiš. Med vato in steno kozarca pa položiš zrno fižola in počakaš, da vzklije. Potem lahko vsak dan opazuješ, kako iz majhnega fižolčka zraste velika, močna rastlina.

No, vse je šlo ... fižol je v vlažni vati nabreknil, počil ... In ko bi se moral zgoditi tisti veseli "uaaauuu", se je zgodil samo moj žalostni: "Ah, ne že spet!"

Jah ... naš dragoceni fižolček je splesnil.

Pa sem dala na stran misli o fižolu za nekaj časa.

Ampak me je lepo vreme prepričalo, da sem kupila vrečko fižolovih zrn.

Z otroki smo skopali jarek in vanj nasuli ogromno zrn (ni bilo mišljeno ravno tako, a so bili tako zavzeti, da nisem imela niti najmanjše možnosti ugovarjati).

In potem smo hodili vsak dan gledati, če se že kaj dogaja.

Pa se ni.

Pred nekaj dnevi sem že vsa zaskrbljena spraševala moža, če misli, da smo sfižili ves fižol.

"Ob vsej količini zrn bi pa vsaj eno pa res lahko uspelo, no!" sem obupana dodala.

(Verjetno sem že kdaj omenila, da tudi za vrtnarjenje nisem preveč nadarjena?)

Nekajkrat sem se še žalostno sprehodila mimo gredice. Enkrat sem si vzela res veliiiiko časa za preučevanje plevela in ugotavljanje, če bi lahko bilo kaj od tega, kar raste tam, bodoči fižol. Nekako se za nič nisem mogla odločiti.

No in potem ... potem je prišel tisti dan ...

Z motiko v roki sem bila namenjena med plevel, ko sem kar tako iz navade s pogledom ošinila fižolovo gredico.

"UAUUU!" mi je ušel vzklik.

Vsi so me presenečeno pogledali, potem pa pritekli gledat, kakšno čudo sem odkrila.

Pa je res bilo čudo. Tam, kjer prejšnji večer ni bilo še ČISTO NIČ, je zdaj raslo steblo fižola.

Pa ne takšno majhno, nežno, kot sem si predstavljala jaz (in o tem razlagala otrokom). Bila je mogočna rastlina, ponosna na svojo bit, zavedajoča se svoje moči.

Tam, kjer je bila včeraj samo zbita zemlja (in sem se spraševala, ali naj jo malo prekopljem, da bo bolj rahla, da bo sploh kaj uspelo pokukati skoznjo), je bil zdaj hribček, zemlja okoli pa spokana in razvrana, kot bi jo kdo odkopal.

Ko je čudo prišel gledat še mož, tudi on ni mogel skriti presenečenja: "Pa kako? Če sem zjutraj gledal, pa ni bilo še nič!"

In nenadoma je iz "Oh, spet te mamine fore!" nastalo "Uau, lej to, ko je strašno zanimivo!"

Domnevam, da bo vse skupaj še veliko bolj zanimivo, ko bomo dočakali še "nadgradnjo" ;-) našega eksperimenta.

Ampak o tem pa za enkrat še PSSSST! ;-)