Ladjica po morju plava

Še iz svojega otroštva se spomnim navdušenja nad spuščanjem ladjic po potoku in izdelovanjem mlinčkov.

Potok iz mojega otroštva je bil čisto majcen potoček ob robu gozda, ki tudi v najhujšem nalivu ni postal deroč oz. nevaren za nas otroke. Ob njem smo preživeli ure in ure.

Ko sem postala velika, spoznala pol sveta (no, pol Slovenije pa res), pa me je pot zanesla ob malo večji potok in še malo večje jezero (ki - "oh, kako kul" - postaja iz leta v leto večje).

Ko so na svet prikukali otroci, se je navdušenje nad bližino vode precej zmanjšalo. Razen, da smo vsakič pomahali ribicam, niti nisem posvečala posebne pozornosti potoku (tudi zaradi nevarnega mostu).

Zadnjič pa so nas noge prinesle mimo ravno v trenutku, ko se je ob potoku pod mostom, zabavala družina s predšolskimi otroki.

In me je prešinilo: "Zakaj presneto pa nikoli do sedaj nisem pomislila, da bi otroke odpeljala čisto k vodi?"

Razsvetljenje.

Še isto minuto so si izprosili dovoljenje, da gredo metat kamenčke.

Da sem jih na koncu morala jokajoče in brcajoče odnesti domov, mi najbrž ni treba posebej poudarjati.

Od takrat gremo večkrat na izlet ob potok. Včasih mečemo kamenčke, drugič spuščamo ladjice.

Ker nisem navdušena nad papirnatimi ladjicami, otrokom pa ne ideja, da morajo namesto ladjic uporabljati kar drevesne liste, sem iskala neko ekološko alternativo. Da zadostim vsem zahtevam.

In našla sem jo (oh, kakšno presenečenje) kar doma.

Orehi, ki bivakirajo pri nas že vse od novoletnih montessori uric (tisti, ki se jih s terilnikom ne da streti), so se izkazali za odličen nadomestek papirnatih ladjic.

Odrasli poskrbimo, da se orehova lupinica razpolovi, otroci poskrbijo, da jedrca pristanejo v njihovih trebuščkih, potem pa skupaj postavimo še jambor in jadro ... in TADADA ... ladjica je končana in pripravljena na splavljenje.