Ko še vreme ve, da je čas za ...

No, ta prvi september pa res redko razočara. Še iz svojih šolskih dni se spomnim, da je bilo večinoma tako, da je bilo poletje do točno 31. avgusta, potem pa kot bi odrezal – en sam dež ter hladno in sivo vreme.

Danes je sonce zdržalo vsaj do popoldneva. Juhej.

Zdržali pa so tudi otroci – prvi dan v šoli, prvi dan v vrtcu.

In (nekatere) mame in atiji – prvi dan, ko je njihov malček palček zakorakal v veliki svet.

Drage mame (in atiji), želim vam veliiiko zaupanja v otrokove vzgojiteljice in vzgojitelje, čim manj pretočenih solza (ja, tudi jaz sem spustila, kakšno solzico prve dni, ko sem peljala otroka prvič v vrtec) in predvsem veliko potrpežljivosti in spoštovanja. Pa da bi si znali vzeti čas. Za otroke, zase, za družino ...

Pa še to. Pustimo otroka, da naredi sam. Ja, se bo umazal. Seveda bo razbil kaj, česar ne bi smel. Bo polil, bo strgal ... Naj bo otrok, ki raziskuje. Ne osiromašimo njegovega otroštva za dragocene izkušnje padanja in ponovnega vstajanja.

Drage vzgojiteljice, vzgojitelji, učiteljice, učitelji. Vam pa želim samo eno. Da bi svoje delo delali res s srcem. Ker če boste delali s srcem, boste delali dobro.

Srečno v novem šolskem letu.