Izdelajmo jaslice z otroki

Ko še nisem imela otrok, sem postavila jaslice, ki sem jih prinesla s seboj iz primarne družine. Majhne, simpatične, lesene, zelo preproste. Za mah je zmanjkalo časa in energije.

Pa sem si mislila: »OK, letos so posebne razmere, naj bo!«

Ampak so bile vsako leto posebne razmere. Že nekaj let nazaj smo se družinsko odpravili v gozd iskat mah. Domov smo prišli praznih rok. In moja frustracija je bila še za malenkost večja. Me je pa spravilo v boljšo voljo dejstvo, da smo »podedovali« jaslice, ki smo jih uporabljali v moji mladosti. Nekatere figurice so bile stare skoraj toliko kot jaz.

Jaslice smo postavili pod smrekico. Na mizo. Ker smo imeli enega malega kobacajčka pri hiši, ki so mu bile raznobarvne svetleče se bunkice straaaašno všeč in je želel preizkusiti, ali znajo leteti. Ko je to storil s prvo (tetino, strašno dragoceno), mi je skoraj zastalo srce (teti bi zastalo dvoje src, če bi ju imela). Na srečo se je končalo brez poškodb. Potem dogodku smo kobacajčka raje držali na varni razdalji.

In če je kobacajček pozabil na svetleče bunkice, je pozabil tudi na jaslice. Saj po prvem dnevu niso bile več zanimive za otroka.

In kako naj otrok raziskuje nekaj, kar ni v njegovem dosegu?

Dolgo sem upala, da nam bo skupaj uspelo ustvariti »otrokom prijazne jaslice«. Take, ob katerih se ne bom tresla, da bo kateremu pastirju odletela glava (podedovane jaslice so že prvi dan ostale brez dveh pastirjev, no pravzaprav sta dva pastirja ostala brez glave).

Izkoristila sem proste ure zadnjih dni pred božičem in v otroški sobi organizirala delavnico. Mišljeno je bilo, da bomo delali skupaj z otroki.

Ampak kot se zgodi pogostokrat, sem se tudi tokrat uštela. Moja presoja težavnosti izdelovanja pač šepa. No, kakorkoli. Dete je bilo nadvse veselo tudi prostih minut, ko sem morala delati sama, je pa zato s tem večjim veseljem pomagalo, ko je lahko.

V Tediju sem kupila stiroporne krogle (v dveh velikostih). Krogle smo najprej prebarvali v svetlo oker. Tu je dete veselo vihtelo čopič. Med čakanjem, da se zadeva posuši, sem iz svojih

zakladnic privlekla večje kose blaga (kako sem bila sama sebi hvaležna, da sem enkrat davno stegnila jezik in pri šivilji dobila ostanke – hvala, Eva). Narezala sem jih na približne oblike. V kuhinjskem predalu sem našla še nekaj elastik.

Ko se je barva posušila, sem na krogle nalepila oči. No, če smo natačni, sem jaz trgala dol tiste nalepke, ki ščitijo lepilo, lepilo pa je dete.

Potem je mala buča narisala še usta (z alkoholnim flumastrom).

Blago sem na glavo nalepila kar z lepilno pištolo in nato dodala še elastiko (za bolj avtentičen videz pastirjev in Jožefa.

Kot osnovo za telo sem uporabila kartonaste tulce za plastične vrečke (jaz sem jih nabrala v Lidlu, uporabni so pa tudi vsi drugi, tudi role od WC papirja). Za »obleko« sem najprej uporabila kar navaden papir, a sem ugotovila, da je premehek in zato figura deluje preveč nestabilno (otroke pa zelo jezi, če nečesa ne morejo postaviti tako, kot so si zamislili). Zato sem prešaltala na karton (vzela sem kar tiste barvne kartone, ki se kupijo v zvezku v Lidlu in Hoferju.

Okoli »teles« sem nato ovila še eno krpo blaga (enako kot sem uporabila za naglavno ruto).

Potem sem telesa in glave zlepila skupaj z lepilno pištolo. Prepričana, da če to enkrat zalepiš, da drži kot pribito.

No, moje prepričanje se je hitro omajalo, ko so otroške ročice dobila prototipe v roke in so ubogi »sprototipani« ljudje ostali brez glav.

No, samo dva »človečka« je doletela žalostna usoda. Verjetno bi jih še več, če ne bi posredovala.

Hlevček je nastal iz ene malo večje škatle, jaslice pa sem iz kartona zlepila v polkrožno obliko (da se gugajo).

Na našo talno blazino smo pogrnili velik kos zelenega filca, nanj postavili hlevček in zibelko, vanjo položili Jezuščka, Marijo in Jožefa pa nekam v bližino. Pastirja smo postavili v »pastirsko stajo« (ki sploh ni bila v načrtu izdelave, a je nastala čisto sponatno, ko je ostal en kos kartona, dete pa je bilo nadvse navdušeno in potem strašno žalostno, ko sem rekla, da ne bomo več barvali s čopičem. No, pa sem se usmilila teh žalostnih očk in dovolila pacanje po kartonu. Potem pa mi je bilo tako všeč, da se mi je zdelo škoda vreči stran in sem pač naredila stajo.

Ovčke so nastale iz papirnatih piknik krožnikov (dva sem zlepila skupaj) in vate. Jaz sem namazala lepilo na hrbtno stran krožnika, dete pa je z največjim veseljem lepilo vato nanje.

No, ko so jaslice končno stale, so se otroci zapodili vanje in se igrali z njimi cel popoldan.

In veste, kakšen je bilo moj prvi odziv, ko sem gledala to navdušeno otroško igro?

Vzkliknila sem: »Pa ne za glavoooo!!!«(ko sta otroka vse figure prijemala in nosila za glavo).

P.S. Jaslice so preživele ves božični čas in kljub vsakodnevni uporabi doživele »dopust« v škatli na podstrešu.