Ena, dva, tri ... štejemo vsi!

Ena, dva, tli, osem, najst, pet ... Nekaj takega se je slišalo pri nas, ko so otroci prišli v obdobje, ko jih je štetje neizmerno privlačilo.

Šteli so od jutra do večera. Šteli smo jabolka, šteli smo »pajse« (ugrize), šteli smo kamenčke, šteli smo avte, šteli smo stopnice.

VSE smo šteli.

V današnjem zapisu želim predstaviti nekaj načinov, kako otroku približamo štetje – mogoče bi bil boljši izraz, kako otroku omogočimo, da izživi njegovo notranjo potrebo po štetju.

1. RDEČE-MODRE PALICE

Rdeče-modre palice so poleg peščenih črk in številk ter roza stolpa eden najbolj splošno znanih montessori materialov. So pa tudi zelo uporabne in koristne pri predstavljanju štetja otrokom.

Že samo ime nam razodeva, da se na eni palici menjujeta dve barvi. Palice so razdeljene na deset centimetrske odseke in vsak odsek je drugačne barve.

Prva palica je dolga samo 10 centimetrov in je rdeče barve. Naslednja palica je dolga 20 centimetrov. Prvih deset centimetrov je rdeče barve, naslednjih 10 centimetrov je modre barve.

Tretja palica je dolga 30 centimetrov – prvih 10 je rdeče barve, naslednjih 10 modre in zadnjih 10 spet rdeče barve. In tako vse do desete palice.

Skupaj z otrokom štejemo barvne odseke. Začnemo z najkrajšo palico, in nato nadaljujemo s palico, ki ima en rdeč in en moder odsek in nadaljujemo do zadnje palice z desetimi odseki.

2. ZABOJ S PALČKAMI

Če doma nimate rdeče-modrih palic (kar je precej verjetno), lahko štejete tudi s pomočjo zaboja s palčkami.

Zaboj s palčkami je pri nas resnično oddelal svoje. V tistem posebnem obdobju štetja je bil v pogonu res vsak dan.

O zaboju sem sicer govorila že v zapisu o »Montessori naredi sam«, a vseeno.

Ko govorimo o lesenem zaboju s palčkami, imamo v mislih dva lesena zaboja. Prvi je razdeljen na pet predalčkov, drugi pa na štiri. Na stranici vsakega predala je številka. V prvem zaboju si tako sledijo števila od 0 do 4, v drugem pa od 5 do 9.

Za štetje potrebujemo še palčke. Najenostavneje je, če imamo sladoledne palčke. A sedaj so trgovine zaprte, zato lahko v gozdu naberete lesene palčke, ki jih odrežete na enako dolžino, ali pa iz papirja zvijete tulce ali pa si izmislite čisto nekaj svojega.

Ta način je meni najbližje in so ga tudi otroci najraje uporabljali. Otrok vzporedno s štetjem sicer usvaja tudi izgled zapisanih števil, a ker so nalepljena na stranice zaboja, otrok s števili dejansko nima opravka (razen kolikor ga jaz usmerim k njim, ko rečem: »Tu piše ena!«) in se lažje skoncentrira na samo štetje.

Pri štetju palčke v predalčke polagamo vedno eno po eno in vedno glasno izgovorimo število: »Ena! Dva! Tri!«

Tako otrok neštetokrat sliši in kasneje tudi sam ponovi pravilno zaporedje pri štetju.

Ko otrok šele pričenja s štetjem, je bolje, da uporabimo samo en zaboj (števila do 4). Tako otrok ne izgubi zanimanja na sredi dejavnosti, hkrati pa lažje usvoji manjše število podatkov naenkrat.

3. ŠTEVILKE IN KAMENČKI

Štetje s številkami in kamenčki je primerno takrat, ko otrok že pozna zapis števil do 10.

Ta način je za otroka težji, saj poleg štetja vključuje še razporejanje kamenčkov na preprogo dva po dva. Je pa to idealen način, da (kasneje, ko otrok že pozna števila in mu fina motorika ne povzroča več toliko preglavic) mu predstavimo poimenovanje sodo in liho število.

4. WASHI TRAK

Pri nas je zadnje čase aktualen še en način štetja - s pomočjo washi traku. Na traku so

narisane snežinke (snežaki/božički itd.). Otrokom sem trak ponudila, da so z njim trenirali rezanje s škarjami.

Sami so prišli do tega, da so najprej trak odvili, prešteli snežinke in kasneje trak odrezali. Zelo so bili ponosni, ko so odrezali veliko (6) snežink naenkrat.

(P.S. Načeloma je bolje, če otroku, ki šele začenja šteti in rezati s škarjami, ponudimo ti dve dejavnosti ločeno, da na enkrat uri samo eno spretnost. Tako vrsto dejavnosti ponudimo šele takrat, ko otrok obe dejavnosti že bolj kot ne obvlada).