Dež, Pika nogavička in ena ura odveč

Deževno vreme in turoben dan sta botrovala odločitvi, da bi pa po doolgem (poletnem) premoru spet lahko kaj ustvarjali.

Iz omare sem privlekla veliko škatlo, polno drobnih in malo manj drobnih stvari (ostankov). Najprej sem sicer imela idejo, da bomo »barvali s čopiči«, a sem si premislila, ko sem zagledala papirnate piknik krožničke. Izbrskala sem še krep papir (no, resnici na ljubo, mi je kar sam padel v naročje, ko sem vlekla škatlo iz omare).

Ker se bliža Pikin festival, navdiha za ustvarjanje nismo iskali dolgo. Naredili bomo Piko Nogavičko. In sem si v mislih naslikala najbolj prikupno Piko iz papirja, kar si jo je mogoče zamisliti.

In smo se lotili dela.

Papirnat piknik krožniček, oranžen krep papir, narezan na ozke trakce, barvice (flomastri, voščenke ...) in lepilo.

Narezati trakce ni bil problem. Nalepiti »lasuljo« - mala malica. Zataknilo se je pri risanju »najbolj prikupnega obraza rdečelase deklice«.

Vsakič znova me šokira moj antitalent za risanje. Ampak jaz še kar upam, da bom nekoč pa le znala kaj lepega narisati in zato poskušam vedno znova in znova. In sem vedno znova in znova strašno razočarana. Tokratni poskus ni bil nobena izjema. Zato sem obupala in poiskala tiste plastične oči (ki migajo!) in vsaj malo polepšala »prikupen obrazek«.

Ko sem jaz rezala, lepila, risala in se ubadala s svojim neznanjem risanja, so moji vrli pomagači ustvarjali po svoje. Vsak po svojih najboljših močeh. In navdušenje je bilo vsesplošno. Predvsem, ko smo priredili razstavo naših prekrasnih izdelkov.

Val navdušenja je hitro pojenjal, ko sem omenila pospravljanje. Ta del nam še ne gre. Bomo vadili.

No, kakorkoli. Mi smo pripravljeni, Pika ti kar pridi!