Darovi narave skozi otroške oči

Obožujem ta letni čas.

Super je, ker stopiš iz hiše in se lahko "napaseš".

Na domačem vrtu in v sadovnjaku so jagode in češnje.

Ko zaviješ v gozd, pa te tam čakajo borovnice. In gozdne jagode.

Odrasla sem z mislijo, da je vsak gozd takšen - stopiš vanj in so borovnice na dosegu roke. No, z odraslostjo me je doletelo tudi grenko spoznanje, da so borovnice pravzaprav privilegij.

Mogoče prav zato toliko bolj uživam takrat, ko so mi podarjeni trenutki v "borovničevem gozdu".

In z veseljem opazujem otroke, s kakšnim navdušenjem pobirajo modre jagode.

Včasih me med opazovanjem prešine hudomušna misel, da če bi Maria Montessori poznala borovnice, bi prav gotovo bile del njene zbirke materialov.

Ko sem opazovala male (in malo večje) bučke, kako so se pasle, kako so čebljale in kako so sodelovale, sem pomislila, da čisto premalo takšnih trenutkov omogočimo našim otrokom.

S kakšno skrbjo so starejši nabirali borovnice za najmlajšega (ki je sicer tudi sam nabiral darove narave, a so njegovi še malo nespretni prstki bili pri tem bolj počasni), kako jih je on opazoval in poskušal posnemati ...

Objelo me je spoznanje, koliko se otrok nauči samo z opazovanjem in posnemanjem. Ne potrebuje besed. Samo zgled.

In potem se zavem, kako so otroci v sodobnih vrtcih prikrajšani za zgled starejših.

Kako močno potrebujejo starejše sovrstnike, da se od njih učijo.

Kako močno potrebujejo mlajše sovrstnike, da se učijo sočutja, skrbi za šibkejše od sebe.

Kako močno potrebujejo tudi stare starše, ki jim pokažejo neko čisto novo dimenzijo življenja in odnosov, ki jim jih starši ne moremo.

Potrebujemo drug drugega, le tako lahko živimo res polno življenje z vsemi svoji čuti.