Bodi viden, bodi previden - bodi žareč, bodi cel, zdrav in živ!

Bila je nedelja zvečer in bil je že čas za spanje. Kot se pogosto zgodi, smo se tudi tega dne šele vračali iz naših nedeljskih potepanj. Mlajši del družine je spal na zadnjih sedežih, ta stara dva pa sva na sprednjih sledila cesti in prometu, tu in tam pa sva tudi kakšno rekla.

Ko smo se peljali skozi gozd, sem možu hotela nekaj reči. A sem samo odprla usta ... iz grla je prišel le rahel krik. V tistem trenutku sem namreč tik ob avtu zagledala modro majico, potem pa še celega človeka, ki je hodil ob cesti. Ves čas sem gledala na cesto, a tega človeka NISEM VIDELA. Do trenutka, ko je stal ob mojem oknu.

Mož, ki je videl, kako sem se prestrašila, mi je pomirjujoče dejal, da je vse OK, da je on videl gospoda ob cesti. NA SREČO.

Če bi vozila jaz (pa nisem objestna voznica) bi se najbrž slabo končalo. Ker je bil gospod oblečen v modro majico in črne hlače, ga je bilo res težko opaziti.

Ko sem bila še brez otrok in sem na šolskih hodnikih opazovala otroke s takšnimi in drugačnimi oblačili in obutvijo, sem večkrat pomislila, kako neumno je dajati denar za neke škornje ali športne copate, ki imajo vgrajeno lučko, ki zasveti vsakič, ko stopiš z nogo na tla. No, lani sem prav namenoma kupila otroške škornje s takšno lučko. Ker je bila naša pot do vrtca do takrat še brez pločnika, tik ob cesti. Pravzaprav kar po cesti. In ker so zimska jutra še temna, meglena in sploh nepregledna. In ker se tako hitro zgodi, da te voznik (nehote) spregleda.

Včasih ko razmišljam o varnosti otrok (in tudi odraslih) v prometu, me ima, da bi na vsa otroška oblačila našila lučke, ki so namenjene za okrasitev božičnega drevesca. In seveda bi sprogramirala najbolj bliskajoč program, kar bi bilo mogoče.

No, seveda tega ne bom storila. Kar pa lahko storim, je, da poskrbim, da so oblačila mojih otrok (in tudi moja in moževa) ponoči dovolj vidna (odsevniki – ja, tudi oblačila z odsevniki so se mi nekoč zdela blazno trapasta (iskreno, na fotografijah z bliskavico so take bunde izpadle, kot da si fotografiral policaja, vse se je bleščalo). Da se z otroki nenehno pogovarjam o varnosti v prometu, da jim vcepim osnovna pravila obnašanja v prometu (Nekoč sem, seveda, bila popolna mama s popolnim otrokom – »Ja, moj pa tega ne bo, moj pa zna, moj pa ve, saj sem mu povedala!« Pa sem dobila hudo lekcijo, ko je moj popolni otrok nekoč v delčku sekunde (jaz sem stala tik ob njem) stekel čez cesto. Še danes sem globoko hvaležna, da se je to zgodilo na vaški cesti in da je bila cesta v tistem trenutku prazna).

Zato pa ... jesen je v polnem teku, kmalu bo zima, dnevi so vse krajši, jutra in večeri mračni in megleni.

Dajmo poskrbeti, da bo čim manj nepotrebnih nesreč in bližnjih srečanj človeka in avtomobila. Posebej bodimo pozorni na otroke. Starši, da jih oblečemo čim bolj vidno (odsevniki so zakon pa škornji oz. čevlji z lučko tudi), vozniki pa, da na cesti upočasnimo, ko zagledamo otroka na pločniku ob cesti ali celo na cesti. In pa seveda odrasli pešci – prosim, oblačite se VIDNO, bleščeče.